Zahvala
Pogled v megleno dolino mi nikdar ne dovoli dalj kot kakih sto metrov sive beline, ko pa se začne usipati sneg, se vsa panorama skrči na borih nekaj metrov, v meglenem sneženju, ki ne neha in daje vtis, da tudi nikoli ne bo prenehalo ...
V prepojenih vlažnih oblačilih me vsak premik zopet opomni na brezupen mraz, ki se zajeda v kosti, jaz pa si zaradi ohranjanja moči ne privoščim nobenega drgetanja več ... Drget bi me sicer ogrel za kak trenutek ali dva, a zavedal sem se, da mi to ohranitveno početje pije moči, pije dneve življenja, jaz pa sem želel živeti, živeti še en dan več, pa četudi bi bil zadnji ... doživet v bolečini in spokoju obenem ... jutro za jutrom, dan za dnem, večer za večerom ...
Koliko dni mi je še ostalo? Koliko še lahko zdržim? Do kdaj? V blodnjaku misli, upanja, včasih že brezupa, iščem odgovore, smisel, sporočilo, spoznanje ... in ko si ne zmorem postaviti nobenega vprašanja, spustiti nobene misli, takrat se izklopim, takrat po nekaj globokih vdihih odidem ... odidem v svet brez časa, prostora, bolečine, misli in spoznanj...
...so trenutki, ko se čas ustavi, ni včeraj, ni danes,
jutri ne pride nikoli, samo si,
ko zaživiš kot komet na nebu za delček sekunde,
ujet v brezčasje prostora, ki ga ni.
Piti pri izviru je danost v blagoslovu stvarnosti,
včasih je dovolj že poklonjen nasmeh, dotik tople dlani, rosen pogled, ki ne potrebuje besed, takrat, samo takrat se za trenutek ustavi čas tudi tebi ...
Koliko danosti, blagoslova in sočutja mnogih sem bil oziroma smo bili deležni, še danes ne zmorem doumeti povsem.
Vsem, ki ste mi pomagali rešiti življenje, še enkrat iskrena hvala.
Tomaž
V prepojenih vlažnih oblačilih me vsak premik zopet opomni na brezupen mraz, ki se zajeda v kosti, jaz pa si zaradi ohranjanja moči ne privoščim nobenega drgetanja več ... Drget bi me sicer ogrel za kak trenutek ali dva, a zavedal sem se, da mi to ohranitveno početje pije moči, pije dneve življenja, jaz pa sem želel živeti, živeti še en dan več, pa četudi bi bil zadnji ... doživet v bolečini in spokoju obenem ... jutro za jutrom, dan za dnem, večer za večerom ...
Koliko dni mi je še ostalo? Koliko še lahko zdržim? Do kdaj? V blodnjaku misli, upanja, včasih že brezupa, iščem odgovore, smisel, sporočilo, spoznanje ... in ko si ne zmorem postaviti nobenega vprašanja, spustiti nobene misli, takrat se izklopim, takrat po nekaj globokih vdihih odidem ... odidem v svet brez časa, prostora, bolečine, misli in spoznanj...
...so trenutki, ko se čas ustavi, ni včeraj, ni danes,
jutri ne pride nikoli, samo si,
ko zaživiš kot komet na nebu za delček sekunde,
ujet v brezčasje prostora, ki ga ni.
Piti pri izviru je danost v blagoslovu stvarnosti,
včasih je dovolj že poklonjen nasmeh, dotik tople dlani, rosen pogled, ki ne potrebuje besed, takrat, samo takrat se za trenutek ustavi čas tudi tebi ...
Koliko danosti, blagoslova in sočutja mnogih sem bil oziroma smo bili deležni, še danes ne zmorem doumeti povsem.
Vsem, ki ste mi pomagali rešiti življenje, še enkrat iskrena hvala.
Tomaž
