O reševanju
Pogum na Ubijalski gori
John Dyson
V snežni pasti najvišje gorske stene na svetu je bil plezalec Tomaž Humar obsojen na smrt. Rešila sta ga vojaška pilota in pri tem tvegala življenje.
Okrog Tomaža Humarja se je divje vrtinčil sneg, ko se je s plezalnima cepinoma dvigal po poledenelem pobočju gore. S težavo se je vzpel še za nekaj centimetrov višje. Pod podplati z derezami je skoraj tri kilometre v globino zijala navpična stena iz ledu in skal. Nad njim se je še okrog dva tisoč metrov visoko bočil kamniti sklad. Kot odličen slovenski plezalec se je Humar odločil, da sam prepleza najvišjo previsno steno na svetu. Toliko jih je že umrlo na 8125 m visokem Nanga Parbatu v zahodni Himalaji v Pakistanu, da se je vrha prijelo ime Ubijalska gora.
Sredi dopoldneva 3. avgusta 2005, ko je bil za Humarjem tretji dan v steni, se je nad goro razbesnel vihar. Plezalca sta bičala sneg in led. Potem je namesto napovedanega zmrzovanja zavel topli monsumski veter. Zmehčani led se je je začel topiti in vsakih nekaj minut so po steni pridrveli plazovi, zato se je moral Humar umakniti na varno. Tesno ob steni se je previdno priplazil do zametenega skalnega stebra. Z lednim kladivom je v sneg izkopal krsti podobno vdolbino in se zavaroval z vrvjo, ki jo je vpel skozi vponko klina v ledeni steni za sabo. Prostora je bilo le toliko, da se je sede s koleni dotikal brade. 36-letni Humar je izračunal, da bi z obrokom iz energijske tablice čokolade, rezine pršuta, ovite okrog ledene kocke, in s skodelico juhe vsak drugi dan v steni morda preživel deset dni. Toda tudi če bi se razmere izboljšale, bi bil prešibak, da bi se potem spustil v dolino. Za nekaj časa pa je bil v snežni opasti na varnem. Po telefonskih zvezah preko satelita se je lahko pogovarjal s skupino v baznem taboru, prijatelje po vsem svetu pa je prosil, naj ga rešijo. Možnosti za srečni razplet so bile slabe. Nazir Sabir iz pakistanskega alpinističnega kluba mu je povedal naravnost: »Preveč visoko si za helikopter. Spusti se ali pa umri.«
Doma, z ženo in štirimi otroki, v vojaški postojanki v Rawalpindiju je polkovnika Rašida Ullaha Baiga pozno ponoči 8. avgusta presenetil telefonski klic. Klical ga je poveljnik. Ponovil mu je ukaz, ki mu ga je posredoval pakistanski predsednik Perverz Mušarraf, in je bil zelo preprost. Vojaškemu poveljniku je naročil: »Spravite Humarja iz stene!«
Humar je v jami preživljal peto noč, v steni je bila že osma.
Kot poveljnik helikopterske visokogorske enote z izkušnjami mejnih soočenj z Indijci 40-letni Rašid ni mogel reči, da ne pozna krute resničnosti. Reševanja z zanko ali vrvjo pod helikopterjem na takšni višini še nikoli niso opravili. Toda ukaze je treba spoštovati. Pilot, ki je pomislil predvsem na rešitev, se je odločil, da se bo goreče posvetil nalogi.
Naslednjega dne je Rašida pretresla resnična podoba stene. S svojim neznatnim helikopterjem Lama je pristal na trati ob Humarjevem baznem taboru. Za kopilota je izbral majorja Kalida Amirja Rano (39 let), dolgoletnega prijatelja, v enoti zadolženega za zveze.
Pilota sta se strinjala, da je pred njima skoraj nemogoča naloga. Humar je bil na višini 6300 m, kjer je zrak tako redek, da se bo lamin propeler s težavo vrtel. Že za lebdenje na takšni višini bi izrabili vso njegovo moč. Le kako bi potem še dvignili plezalca?
Potem ko sta Rašid in Kalid proučila helikopterske slike Humarjevega položaja v steni, sta ugotovila, da je vse skupaj še bolj brezupno, kakor sta predvidevala. Ledena stena je bila skoraj navpična. Kako naj bi se s helikopterjem, ki potrebuje 55 metrov praznega prostora, dovolj približala Humarju in mu celo spustila vrv? In snežna opast nad Humarjem bi se lahko sesula ob tresljajih propelerja ali celo zaradi hrumenja motorja. In kaj bi se zgodilo, če bi se propeler le bežno dotaknil snega? Helikopter bi strmoglavil. »Kakšne so možnosti?« je vprašala Anja Perdan, zdravnica odprave.
»Približno desetodstotne,« ji je povedal Rašid. Pri sebi pa si je mislil, da so manjše od enega odstotka. Pilota sta se lotila dela. Iz helikopterja sta odstranila zadnja sedeža, radijski zaslon in smuči. 125–metrsko vrv sta zvila v zanko, njen konec pa pritrdila na vrečo za riž, napolnjeno s kamni. Tako obtežena naj bi vzdržala zračne vrtince.
Član odprave Aleš Koželj je Humarju po oddajniku sporočil, kaj želita pilota. Humar bi se moral dovolj iztegniti, da bi zgrabil zanko, se s pomožno vrvjo pripeti vanjo, odločilno pa bi bilo, da prereže varnostni pas, ki ga je priklepal na ledeno steno.
»Potem iztegni prste in helikopter te bo dvignil,« se je pošalil Koželj.
Ob štirih zjutraj je bilo nebo popolnoma jasno. Lama je vzletela, pod njo je bingljala zanka z vrečo kamnov. Toda steno je objel pas megle in reševanje ni bilo mogoče. »Ne morem poskusiti,« je rekel Rašid, »polet odpade.« Kljub temu je lahko preizkusil helikopter. Da je dosegel Humarjevo višino, je porabil 99 % moči motorja, za dviganje 72 kg težkega Humarja bi je potreboval še pet odstotkov več. Le kako bi dobil dodatno moč? Posvetilo se mu je. Odraščal je v svetu gorovja Hunza, zato je vedel, da se v zgodnjih jutranjih urah takoj po vzhodu sonca zrak dviga navzgor po gorskem masivu. Ta vzgonska sapica bi morda pomagala helikopterju pri dviganju in prihranila motorju moč, potrebno za dviganje Humarja. »Če začnemo zgodaj zjutraj in bodo razmere ugodne, nam bo morda uspelo,« se je odločil.
V baznem taboru sta se pilota srečala s Humarjevimi tovariši, še globlje sta začutila, kako pomembna naloga ju čaka. Videla sta, da vsi v baznem taboru spoštujejo in obožujejo svojega vodjo, ujetega v snežni pasti. Videla sta tudi, da domačini, muslimani iz bližnjih vasi, molijo za njegovo rešitev. Kot verna muslimana sta verjela, da je rešeno življenje vredno toliko, kakor da bi rešila človeštvo. Zanju reševanje ni bila več vojaška naloga, postalo je osebna odločitev, žrtvovanje za vero. Med poletom v letalsko bazo, kjer sta prespala noč, je Rašid zavzdihnil: »Počutim se, kakor da sva jih pustila na cedilu.«
Zdaj bi težko bi pojasnil, kaj ga je prijelo takrat. S prstom na gumbu za sproženje zanke s tovorom, je dvignil obrvi in pogledal Kalida. Ta je prikimal. Rašid je pritisnil in vzvod je sprožil mehanizem. Če bi bilo kaj narobe z zanko, bi smrt čakala tudi njiju. »Moli k Alahu, da nama uspe,« je rekel Kalid.
Tisto noč je temperatura v steni padla na minus 25 °C in Humarjeva vlažna oblačila so otrdela v oklep. Nad njim so brez prestanka grmeli plazovi.
V dolgi noči brez spanja se je odločil. Če bo naslednji dan reševanje spodletelo, se bo moral spustiti, čeprav ga čaka skoraj gotova smrt. Pred zoro je trdno zaspal in v sanjah je zaslišal helikopter. Zdrznil se je in takoj je bil buden. Res, bil je helikopter!
Pilota sta vstala zelo zgodaj. Nebo je bilo jasno in mirno. Ob 5.43 sta vzletela in poletela proti neznatni Humarjevi postavi v snegu. Da bi motorju prihranil moč, je Rashid v kabini izklopil ogrevanje. V ledenem mrazu jima je zmrznila kisikova maska. »Delila si bova eno,« je predlagal Rašid. »Medtem ko boš pilotiral, bom imel masko jaz, potem pa se bova zamenjala.«
Rašid je krožil približno 12 m nad Humarjem. V sprednjem vzvratnem ogledalu je zagledal v rdeče oblečenega Humarja, ki je imel v roki ledni cepin. Reševalna zanka je bingljala precej stran od njega. Ko se je helikopter počasi približeval steni, je Rašid začutil, da zgonski veter deluje in pomaga helikopterju pri dviganju. Ni se motil, z manjšo močjo sta helikopter obdržala na isti višini. Zavestno je iskal še primerno razdaljo med propelerjem in steno. Ko je v zrak prhnil sneg, je Kalid zakričal: »Bas, bas (dovolj)!« Helikopter je poskočil in zaplesal, toda Rašid ga je zadržal nekaj centimetrov od ledene skale, čeprav mu je od napora oči zalival znoj. Strmel je v ogledalu in opazoval Humarjev brezupni boj, da z lednim cepinom zagrabi zanko. Tudi ko se je globoko nagnil proti njemu, še ni mogel prijeti vrvi. Rašid je začutil težave. Mraz je ovijal helikopter v meglo, kmalu ne bo nič videti. Začel je loviti sapo in zahropel Kalidu:«Menjava!« Kalid ga je zamenjal, medtem pa si je Rašid nadel kisikovo masko. Ko je globoko vdihnil, je pogledal na uro. Največ, kar sta zmogla s tem helikopterjem, je bilo dvominutno lebdenje, zdaj pa sta nad snežno visino lebdela že osem minut. Megla okrog helikopterja se je zgoščevala. Čas se je iztekal. »Premakniva se nazaj in zazibajva helikopter,« je rekel Rašid. Prevzel je krmilo in helikopter se je odmaknil od stene. Po dvajsetih metrih se je ustavil, toda vreča s kamni je še vedno divje nihala. Ko je zanihala proti steni, je Rašid zavil proti steni. »Bas, bas!« je kričal Kalid. Ustavila sta se navarno blizu skalovja. Vreča je še vedno opletala.
Na polici so sunki propelerja ustvarjali ledeni veter. Humar je šklepetal od mraza, s pomrzlimi prsti je težko gibal.
V grozi je spoznal, da se helikopter odmika. »Ne, ne,« je zakričal. In potem se je vrnil. Vreča s kamni je udarila po snegu. Polica je nevarno polzela, Humar je zgrabil vrečo in jo objel, vponka v plezalnem pasu pa je bila primrznjena in je ni mogel odpreti. Vtaknil jo je v usta, da bi jo malo ogrel. Poškodovala mu je jezik, vendar mu jo je uspelo odpreti in pripel se je v zanko helikopterja. Bil je priterjen na helikopter, helikopter pa je bil z njim zasidran v ledu. Moral se je rešiti še varnostne vrvi, s katero je bil zasidran v steno. Pilotoma je pomahal, naj ga malce dvigneta, da bi preizkusil, ali je pravilno pripet. Potem se je nameraval odpeti še iz lednega klina v steni.
Rašid je v ogledalu videl, da je Humar dvignil prste. »Mislim, da je pripravljen.« Kalid, ki je bil za krmilom, je začutil obtežitev. »Imava ga..« »Potegni!« Motor je zahrumel, ko se je helikopter z vso močjo umaknil od stene.
Humarja je odtrgalo s police. Varnostna vrv, pritrjena na železni klin pa ga je zadržala. Noge so mu divje opletale, bil je stisnjen med helikopter in ledeno steno. Vedel je, da bi moral odrezati vrv, ki ga je povezovala z goro, toda noža ni mogel prijeti, prste je imel trde od mraza. Zračni piš, ki ga je ustvarjal propeler, mu je nož iztrgal iz rok.
Helikopter je zahrumel do neba. »Ne bo se dvignil!« je zakričal Kalid. Lama se je nagibala in spuščala. »Bog, pomagaj nam!« je molil Rašid. Videti je bilo, da pilota ne bosta mogla iz stene pobrati Humarja, čeprav sta naredila vse, kar je bilo v njuni moči. Morala bosta izključiti reševalni mehanizem, sicer bosta raztreščila tudi helikopter.
Toda v trenutku pred katastrofo je prevzel krmilo Rašid. Nagnil je helikopter, da bi propeler rešil pred ledeno steno. Vrv, s katero je bil Humar pritrjen na steno, se je strgala in zanka je telo izstrelila v nebo, videti je bilo kot obrnjeni skok z elastik. Rašid je začutil, da je spet prevzel nadzor nad plovilom. Kalid, ki ni mogel videti Humarja, je kričal: »Odvrgla sva ga!« Toda Rašid je v kotičku očesa uzrl, da se pod oknom nekaj premika. Neverjetno, bil je Humar. »Ne, nisva ga izgubila. Še visi.« Umaknil se je od stene, da ga po zraku poplesujoči Humar ne bi udaril. Ker ga je skrbelo, da lahko Humar v ledenem pišu helikopterja zmrzne, se je Rašid hitro, vendar premišljeno spustil. Po desetih minutah je že lebdel nad baznim taborom, kjer je plezalca nežno odložil na tla.
Izčrpani Humar je gledal, kako se mu približujejo tla, potem jih je začutil pod sabo. Hlipajoč je položil glavo v travo. Pilota sta iz helikopterja pohitela k njemu in ga objela. »Bog ti je drugič podaril življenje,« mu je rekel Rašid. Potem se je nasmehnil Kalidu: »Mislim, da tudi nama!«
Rašida in Kalida je predsednik Mušaraf odlikoval za junaštvo. Dva meseca pozneje sta s helikopterjem reševala žrtve potresa, ki je prizadel severozahodni Pakistan. Humar se je vrnil v Slovenijo, kjer se je posvetil zbiranju denarja za kliniko, namenjeno žrtvam potresa.
John Dyson
V snežni pasti najvišje gorske stene na svetu je bil plezalec Tomaž Humar obsojen na smrt. Rešila sta ga vojaška pilota in pri tem tvegala življenje.
Okrog Tomaža Humarja se je divje vrtinčil sneg, ko se je s plezalnima cepinoma dvigal po poledenelem pobočju gore. S težavo se je vzpel še za nekaj centimetrov višje. Pod podplati z derezami je skoraj tri kilometre v globino zijala navpična stena iz ledu in skal. Nad njim se je še okrog dva tisoč metrov visoko bočil kamniti sklad. Kot odličen slovenski plezalec se je Humar odločil, da sam prepleza najvišjo previsno steno na svetu. Toliko jih je že umrlo na 8125 m visokem Nanga Parbatu v zahodni Himalaji v Pakistanu, da se je vrha prijelo ime Ubijalska gora.
Sredi dopoldneva 3. avgusta 2005, ko je bil za Humarjem tretji dan v steni, se je nad goro razbesnel vihar. Plezalca sta bičala sneg in led. Potem je namesto napovedanega zmrzovanja zavel topli monsumski veter. Zmehčani led se je je začel topiti in vsakih nekaj minut so po steni pridrveli plazovi, zato se je moral Humar umakniti na varno. Tesno ob steni se je previdno priplazil do zametenega skalnega stebra. Z lednim kladivom je v sneg izkopal krsti podobno vdolbino in se zavaroval z vrvjo, ki jo je vpel skozi vponko klina v ledeni steni za sabo. Prostora je bilo le toliko, da se je sede s koleni dotikal brade. 36-letni Humar je izračunal, da bi z obrokom iz energijske tablice čokolade, rezine pršuta, ovite okrog ledene kocke, in s skodelico juhe vsak drugi dan v steni morda preživel deset dni. Toda tudi če bi se razmere izboljšale, bi bil prešibak, da bi se potem spustil v dolino. Za nekaj časa pa je bil v snežni opasti na varnem. Po telefonskih zvezah preko satelita se je lahko pogovarjal s skupino v baznem taboru, prijatelje po vsem svetu pa je prosil, naj ga rešijo. Možnosti za srečni razplet so bile slabe. Nazir Sabir iz pakistanskega alpinističnega kluba mu je povedal naravnost: »Preveč visoko si za helikopter. Spusti se ali pa umri.«
Doma, z ženo in štirimi otroki, v vojaški postojanki v Rawalpindiju je polkovnika Rašida Ullaha Baiga pozno ponoči 8. avgusta presenetil telefonski klic. Klical ga je poveljnik. Ponovil mu je ukaz, ki mu ga je posredoval pakistanski predsednik Perverz Mušarraf, in je bil zelo preprost. Vojaškemu poveljniku je naročil: »Spravite Humarja iz stene!«
Humar je v jami preživljal peto noč, v steni je bila že osma.
Kot poveljnik helikopterske visokogorske enote z izkušnjami mejnih soočenj z Indijci 40-letni Rašid ni mogel reči, da ne pozna krute resničnosti. Reševanja z zanko ali vrvjo pod helikopterjem na takšni višini še nikoli niso opravili. Toda ukaze je treba spoštovati. Pilot, ki je pomislil predvsem na rešitev, se je odločil, da se bo goreče posvetil nalogi.
Naslednjega dne je Rašida pretresla resnična podoba stene. S svojim neznatnim helikopterjem Lama je pristal na trati ob Humarjevem baznem taboru. Za kopilota je izbral majorja Kalida Amirja Rano (39 let), dolgoletnega prijatelja, v enoti zadolženega za zveze.
Pilota sta se strinjala, da je pred njima skoraj nemogoča naloga. Humar je bil na višini 6300 m, kjer je zrak tako redek, da se bo lamin propeler s težavo vrtel. Že za lebdenje na takšni višini bi izrabili vso njegovo moč. Le kako bi potem še dvignili plezalca?
Potem ko sta Rašid in Kalid proučila helikopterske slike Humarjevega položaja v steni, sta ugotovila, da je vse skupaj še bolj brezupno, kakor sta predvidevala. Ledena stena je bila skoraj navpična. Kako naj bi se s helikopterjem, ki potrebuje 55 metrov praznega prostora, dovolj približala Humarju in mu celo spustila vrv? In snežna opast nad Humarjem bi se lahko sesula ob tresljajih propelerja ali celo zaradi hrumenja motorja. In kaj bi se zgodilo, če bi se propeler le bežno dotaknil snega? Helikopter bi strmoglavil. »Kakšne so možnosti?« je vprašala Anja Perdan, zdravnica odprave.
»Približno desetodstotne,« ji je povedal Rašid. Pri sebi pa si je mislil, da so manjše od enega odstotka. Pilota sta se lotila dela. Iz helikopterja sta odstranila zadnja sedeža, radijski zaslon in smuči. 125–metrsko vrv sta zvila v zanko, njen konec pa pritrdila na vrečo za riž, napolnjeno s kamni. Tako obtežena naj bi vzdržala zračne vrtince.
Član odprave Aleš Koželj je Humarju po oddajniku sporočil, kaj želita pilota. Humar bi se moral dovolj iztegniti, da bi zgrabil zanko, se s pomožno vrvjo pripeti vanjo, odločilno pa bi bilo, da prereže varnostni pas, ki ga je priklepal na ledeno steno.
»Potem iztegni prste in helikopter te bo dvignil,« se je pošalil Koželj.
Ob štirih zjutraj je bilo nebo popolnoma jasno. Lama je vzletela, pod njo je bingljala zanka z vrečo kamnov. Toda steno je objel pas megle in reševanje ni bilo mogoče. »Ne morem poskusiti,« je rekel Rašid, »polet odpade.« Kljub temu je lahko preizkusil helikopter. Da je dosegel Humarjevo višino, je porabil 99 % moči motorja, za dviganje 72 kg težkega Humarja bi je potreboval še pet odstotkov več. Le kako bi dobil dodatno moč? Posvetilo se mu je. Odraščal je v svetu gorovja Hunza, zato je vedel, da se v zgodnjih jutranjih urah takoj po vzhodu sonca zrak dviga navzgor po gorskem masivu. Ta vzgonska sapica bi morda pomagala helikopterju pri dviganju in prihranila motorju moč, potrebno za dviganje Humarja. »Če začnemo zgodaj zjutraj in bodo razmere ugodne, nam bo morda uspelo,« se je odločil.
V baznem taboru sta se pilota srečala s Humarjevimi tovariši, še globlje sta začutila, kako pomembna naloga ju čaka. Videla sta, da vsi v baznem taboru spoštujejo in obožujejo svojega vodjo, ujetega v snežni pasti. Videla sta tudi, da domačini, muslimani iz bližnjih vasi, molijo za njegovo rešitev. Kot verna muslimana sta verjela, da je rešeno življenje vredno toliko, kakor da bi rešila človeštvo. Zanju reševanje ni bila več vojaška naloga, postalo je osebna odločitev, žrtvovanje za vero. Med poletom v letalsko bazo, kjer sta prespala noč, je Rašid zavzdihnil: »Počutim se, kakor da sva jih pustila na cedilu.«
Zdaj bi težko bi pojasnil, kaj ga je prijelo takrat. S prstom na gumbu za sproženje zanke s tovorom, je dvignil obrvi in pogledal Kalida. Ta je prikimal. Rašid je pritisnil in vzvod je sprožil mehanizem. Če bi bilo kaj narobe z zanko, bi smrt čakala tudi njiju. »Moli k Alahu, da nama uspe,« je rekel Kalid.
Tisto noč je temperatura v steni padla na minus 25 °C in Humarjeva vlažna oblačila so otrdela v oklep. Nad njim so brez prestanka grmeli plazovi.
V dolgi noči brez spanja se je odločil. Če bo naslednji dan reševanje spodletelo, se bo moral spustiti, čeprav ga čaka skoraj gotova smrt. Pred zoro je trdno zaspal in v sanjah je zaslišal helikopter. Zdrznil se je in takoj je bil buden. Res, bil je helikopter!
Pilota sta vstala zelo zgodaj. Nebo je bilo jasno in mirno. Ob 5.43 sta vzletela in poletela proti neznatni Humarjevi postavi v snegu. Da bi motorju prihranil moč, je Rashid v kabini izklopil ogrevanje. V ledenem mrazu jima je zmrznila kisikova maska. »Delila si bova eno,« je predlagal Rašid. »Medtem ko boš pilotiral, bom imel masko jaz, potem pa se bova zamenjala.«
Rašid je krožil približno 12 m nad Humarjem. V sprednjem vzvratnem ogledalu je zagledal v rdeče oblečenega Humarja, ki je imel v roki ledni cepin. Reševalna zanka je bingljala precej stran od njega. Ko se je helikopter počasi približeval steni, je Rašid začutil, da zgonski veter deluje in pomaga helikopterju pri dviganju. Ni se motil, z manjšo močjo sta helikopter obdržala na isti višini. Zavestno je iskal še primerno razdaljo med propelerjem in steno. Ko je v zrak prhnil sneg, je Kalid zakričal: »Bas, bas (dovolj)!« Helikopter je poskočil in zaplesal, toda Rašid ga je zadržal nekaj centimetrov od ledene skale, čeprav mu je od napora oči zalival znoj. Strmel je v ogledalu in opazoval Humarjev brezupni boj, da z lednim cepinom zagrabi zanko. Tudi ko se je globoko nagnil proti njemu, še ni mogel prijeti vrvi. Rašid je začutil težave. Mraz je ovijal helikopter v meglo, kmalu ne bo nič videti. Začel je loviti sapo in zahropel Kalidu:«Menjava!« Kalid ga je zamenjal, medtem pa si je Rašid nadel kisikovo masko. Ko je globoko vdihnil, je pogledal na uro. Največ, kar sta zmogla s tem helikopterjem, je bilo dvominutno lebdenje, zdaj pa sta nad snežno visino lebdela že osem minut. Megla okrog helikopterja se je zgoščevala. Čas se je iztekal. »Premakniva se nazaj in zazibajva helikopter,« je rekel Rašid. Prevzel je krmilo in helikopter se je odmaknil od stene. Po dvajsetih metrih se je ustavil, toda vreča s kamni je še vedno divje nihala. Ko je zanihala proti steni, je Rašid zavil proti steni. »Bas, bas!« je kričal Kalid. Ustavila sta se navarno blizu skalovja. Vreča je še vedno opletala.
Na polici so sunki propelerja ustvarjali ledeni veter. Humar je šklepetal od mraza, s pomrzlimi prsti je težko gibal.
V grozi je spoznal, da se helikopter odmika. »Ne, ne,« je zakričal. In potem se je vrnil. Vreča s kamni je udarila po snegu. Polica je nevarno polzela, Humar je zgrabil vrečo in jo objel, vponka v plezalnem pasu pa je bila primrznjena in je ni mogel odpreti. Vtaknil jo je v usta, da bi jo malo ogrel. Poškodovala mu je jezik, vendar mu jo je uspelo odpreti in pripel se je v zanko helikopterja. Bil je priterjen na helikopter, helikopter pa je bil z njim zasidran v ledu. Moral se je rešiti še varnostne vrvi, s katero je bil zasidran v steno. Pilotoma je pomahal, naj ga malce dvigneta, da bi preizkusil, ali je pravilno pripet. Potem se je nameraval odpeti še iz lednega klina v steni.
Rašid je v ogledalu videl, da je Humar dvignil prste. »Mislim, da je pripravljen.« Kalid, ki je bil za krmilom, je začutil obtežitev. »Imava ga..« »Potegni!« Motor je zahrumel, ko se je helikopter z vso močjo umaknil od stene.
Humarja je odtrgalo s police. Varnostna vrv, pritrjena na železni klin pa ga je zadržala. Noge so mu divje opletale, bil je stisnjen med helikopter in ledeno steno. Vedel je, da bi moral odrezati vrv, ki ga je povezovala z goro, toda noža ni mogel prijeti, prste je imel trde od mraza. Zračni piš, ki ga je ustvarjal propeler, mu je nož iztrgal iz rok.
Helikopter je zahrumel do neba. »Ne bo se dvignil!« je zakričal Kalid. Lama se je nagibala in spuščala. »Bog, pomagaj nam!« je molil Rašid. Videti je bilo, da pilota ne bosta mogla iz stene pobrati Humarja, čeprav sta naredila vse, kar je bilo v njuni moči. Morala bosta izključiti reševalni mehanizem, sicer bosta raztreščila tudi helikopter.
Toda v trenutku pred katastrofo je prevzel krmilo Rašid. Nagnil je helikopter, da bi propeler rešil pred ledeno steno. Vrv, s katero je bil Humar pritrjen na steno, se je strgala in zanka je telo izstrelila v nebo, videti je bilo kot obrnjeni skok z elastik. Rašid je začutil, da je spet prevzel nadzor nad plovilom. Kalid, ki ni mogel videti Humarja, je kričal: »Odvrgla sva ga!« Toda Rašid je v kotičku očesa uzrl, da se pod oknom nekaj premika. Neverjetno, bil je Humar. »Ne, nisva ga izgubila. Še visi.« Umaknil se je od stene, da ga po zraku poplesujoči Humar ne bi udaril. Ker ga je skrbelo, da lahko Humar v ledenem pišu helikopterja zmrzne, se je Rašid hitro, vendar premišljeno spustil. Po desetih minutah je že lebdel nad baznim taborom, kjer je plezalca nežno odložil na tla.
Izčrpani Humar je gledal, kako se mu približujejo tla, potem jih je začutil pod sabo. Hlipajoč je položil glavo v travo. Pilota sta iz helikopterja pohitela k njemu in ga objela. »Bog ti je drugič podaril življenje,« mu je rekel Rašid. Potem se je nasmehnil Kalidu: »Mislim, da tudi nama!«
Rašida in Kalida je predsednik Mušaraf odlikoval za junaštvo. Dva meseca pozneje sta s helikopterjem reševala žrtve potresa, ki je prizadel severozahodni Pakistan. Humar se je vrnil v Slovenijo, kjer se je posvetil zbiranju denarja za kliniko, namenjeno žrtvam potresa.
