Recenzija knjige
O knjigi
(kritiko napisal Mire Steinbuch, 2001)
"Kaj imajo skupnega Nanga Parbat Hermana Buhla, Osvajalci nekoristnega sveta Lionela Terraya, Moje gore Walterja Bonattija in Humarjevo zanikanje nemogočih poti? Vse štiri knjige sem prebral na dušek. Za vse je značilna iskrena, poštena izpoved (kolikor je to sploh mogoče, saj človek nekaj vedno zadrži zase). Vsi avtorji so bili v svojem času veliki alpinisti, ki so prestavljali meje mogočega. Starost je dočakal le Bonatti, Buhl in Terray sta končala pod plazom. Ali bo Humarju trimetrski padec v klet pripomogel, da bo postal star alpinist? Lahko upamo na najboljše, saj je človek s prefinjenim občutkom za to, kaj je prav in kaj ni, človek, ki se uči iz lastnih izkušenj in si pomaga z jogo in tretjim očesom. Vendar pa je med prvimi tremi knjigami in Humarjevo majhna razlika. Ko sem bral Buhla, Terraya in Bonattija, sem si želel, da bi bil z njimi v gorah, da bi z njimi doživljal njihove vzpone. Med branjem Ni nemogočih poti pa nisem čutil nič takega. S Humarjem bi z veseljem šel na pivo, v steno pa ne. Njegovi večdnevni vzponi na tanki liniji med tukaj in tam, med časom in prostorom, so komaj razumljivi celo alpinistom, kako naj bodo šele laikom, ki se nikoli niso tresli na majavem grifu, ki nikoli niso zabili klina, ki se nikoli niso vzpenjali po zaledenem slapu, kjer je bil led že tako stopljen, da je skozi luknje brizgala voda. ''He's crazy, but he certainly isn't dumb,''* ga je v nekem intervjuju označila 77-letna Američanka Miss Elizabeth Hawley, ki v Katmanduju več kot 40 let skrbno vodi kroniko o vsem, kar se pomembnega dogaja v Himalaji.
Humar ostaja skromen in pošten kljub uspehom v gorah. Veliko se je naučil sam, obenem pa priznava zasluge za svoje znanje in izkušnje tudi učitelju Stanetu Belaku - Šraufu, ki je postal legenda že dolgo pred svojo smrtjo v severni steni Male Mojstrovke. O njemu piše z naklonjenostjo, občudovanjem in spoštovanjem na edini možni način, ki si ga Šrauf, ta večni in najboljši preklinjevalec v naših gorah, neusahljiv vir kletvic in robantenja, zasluži - s humorjem. Opis dogodka z zlomljenim zobom v suhi češplji, ki ga je vrgel v kot šotora, nato pa se je premislil in ga spravil v žep, ker je plačal zanj ''taužent mark'', ali o tem, kdaj bo konec vrvi - takrat ko bo rekel on, ne pa revež na štantu, bralca spravita v smeh, ki se zlepa ne poleže. Opisana sta tako mojstrsko, da se še enkrat vrne in ju ponovno prebere.
Omenil sem že, da Humar piše odkrito, vendar ne žaljivo. Odgrne tančico z dogajanj na odpravah, ki so bile še do nedavnega (Prvi z Everesta Tadeja Goloba je nekakšen mejnik na tem področju), prikazane kot idealne združbe istomislečih individualistov brez kakršnihkoli napak z istim skupnim ciljem, kateremu je podrejeno vse in vsak. Grenka izkušnja z odprave na Anapurno (''če bo gazil naprej, bo hotel še župco...'') ga je privedla do odločitve, da se takih podjetij ne bo več udeleževal.
Da gre v alpnizmu presneto zares, da gredo stvari tudi narobe, spoznamo na Nuptseju, ko z vrha močan sunek vetra odpihne Janeza Jegliča - Johana. Celo smer sta plezala nenavezana. Tako sta bila hitrejša, pa tudi bolj varno je bilo, naj se sliši še tako paradoksalno: namreč, če bi eden padel, bi s seboj potegnil še drugega. Zdaj pa nam ni več do smeha.
Humar ostane na vrhu sedemtisočaka sam, v slabem vremenu, brez vrvi, hrane in tekočine. Koliko moči je potrebno, da človek prenese breme izgube prijatelja, se odloči, da bo sestopil po smeri vzpona in preživel? "80% alpinizma je v glavi, ostalo je fizična pripravljenost,'' trdi Humar.
Vsi dosedanji vzponi pa so bili le priprava za južno steno Daulagirija, kjer je prav gotovo prestavil meje mogočega. Morda bi morali po tem vzponu na novo definirati pojem vrhunski alpinizem. Američani nekatere vzpone radi opišejo z besedo epic. V slovarju žargona revije Rock & Ice piše, da je epic ''Slang term for a climbing adventure that was long, arduous or somehow much more than you bargained for''. Kljub vsem naporom, slabim razmeram v steni (''kjer bi moral biti led, je tekla voda''), izmučenosti in še čemu, je dokazal, da je bil psihično zrel za to dejanje s tem, da se je odpovedal vrhu, do katerega je imel še manj kot dvesto višinskih metrov, in si s tem odprl pot v življenje.
Potrebno je omeniti jezik v dialogih. Uporaba pogovornega jezika prispeva k plastičnosti, bralcu omogoča, da se lažje vživi v različne situacije in ga s tem še bolj pritegne k branju. Slog je energičen, zgoščen, brez leporečja in nepotrebne gostobesednosti. Začinjen je s humorjem in vulgarizmi, ki so sestavni del alpinizma.
Knjigo krasijo številne fotografije različnih avtorjev. Izraz krasijo je treba razumeti dobesedno. Večina fotografij je dobrih, zelo dobrih, nekatere spadajo že v sfere umetniške fotografije. Edina pomanjkljivost je v tem, da nimajo podnaslovov. Ti bi bili zelo dobrodošli. Zasnova knjige spominja na internetni koncept. Posamezne besede so obarvane srebrno, kar spominja na povezave - linke, prebrana poglavja so natisnjena polkrepko, tako da bralec takoj ve, kaj mora še ''osvojiti''. Na zaščitnem ovitku ni veličastne, večbarvne slike lepe gore, ampak je črn, z velikim rdečim Ni, ki poudarja avtorjevo trditev, nemogočih in poti pa sta v beli barvi. Resen, mračen izgled, ki napoveduje resno, težavno bivanje v velikih stenah.
Tomaž Humar je v svoji alpinistični karieri prejel precej priznanj, domačih in tujih. Seznam si lahko preberete na koncu knjige. Vendar pa moram k temu dodati nekaj, česar v knjigi ni. Ko je preplezal Reticent Wall v El Capitanu (15 dni, sam - 'epic ascent'), o tem ameriška revija Climbing ni napisala niti stavka. Zakaj ne, nimam pojma. ''Napako'' pa je popravila, ko je v 192. številki - marec 2000 (pdf dokument v angleščini, velikost 274 kB) proglasila Tomaža Humarja za The World's Best All-Round Climber.
O veličini Humarjevega dejanja priča tudi obisk ''himalajskega papeža'' Reinholda Messnerja v Sloveniji, ko je prišel izreči priznanje ob Humarjevemu prihodu na Brnik po vrnitvi z Daulagirija. Ne nazadnje, Messner, ki je njega dni tudi prestavljal mejnike v alpinizmu in Humarjev soplezalec na Anapurni Carlos Carsolio (oba sta stala na vseh 14 osemtisočakih), sta napisala uvodne strani v naši knjigi.
Če je zgodba o Šraufu, smereh in vrhovih do Nuptseja nekakšna teza, Daulagiri antiteza, potem je knjiga, ki je pred nami, Humarjeva sinteza.
Na koncu zaželimo Tomažu Humarju, da bi končno prišel v roke takim zdravnikom, ki bodo uspešno operirali njegovo zdrobljeno peto, da bo lahko čimprej okreval, kajti ''po Daulagiriju so še drugi Daulagiriji''.
(kritiko napisal Mire Steinbuch, 2001)
"Kaj imajo skupnega Nanga Parbat Hermana Buhla, Osvajalci nekoristnega sveta Lionela Terraya, Moje gore Walterja Bonattija in Humarjevo zanikanje nemogočih poti? Vse štiri knjige sem prebral na dušek. Za vse je značilna iskrena, poštena izpoved (kolikor je to sploh mogoče, saj človek nekaj vedno zadrži zase). Vsi avtorji so bili v svojem času veliki alpinisti, ki so prestavljali meje mogočega. Starost je dočakal le Bonatti, Buhl in Terray sta končala pod plazom. Ali bo Humarju trimetrski padec v klet pripomogel, da bo postal star alpinist? Lahko upamo na najboljše, saj je človek s prefinjenim občutkom za to, kaj je prav in kaj ni, človek, ki se uči iz lastnih izkušenj in si pomaga z jogo in tretjim očesom. Vendar pa je med prvimi tremi knjigami in Humarjevo majhna razlika. Ko sem bral Buhla, Terraya in Bonattija, sem si želel, da bi bil z njimi v gorah, da bi z njimi doživljal njihove vzpone. Med branjem Ni nemogočih poti pa nisem čutil nič takega. S Humarjem bi z veseljem šel na pivo, v steno pa ne. Njegovi večdnevni vzponi na tanki liniji med tukaj in tam, med časom in prostorom, so komaj razumljivi celo alpinistom, kako naj bodo šele laikom, ki se nikoli niso tresli na majavem grifu, ki nikoli niso zabili klina, ki se nikoli niso vzpenjali po zaledenem slapu, kjer je bil led že tako stopljen, da je skozi luknje brizgala voda. ''He's crazy, but he certainly isn't dumb,''* ga je v nekem intervjuju označila 77-letna Američanka Miss Elizabeth Hawley, ki v Katmanduju več kot 40 let skrbno vodi kroniko o vsem, kar se pomembnega dogaja v Himalaji.
Humar ostaja skromen in pošten kljub uspehom v gorah. Veliko se je naučil sam, obenem pa priznava zasluge za svoje znanje in izkušnje tudi učitelju Stanetu Belaku - Šraufu, ki je postal legenda že dolgo pred svojo smrtjo v severni steni Male Mojstrovke. O njemu piše z naklonjenostjo, občudovanjem in spoštovanjem na edini možni način, ki si ga Šrauf, ta večni in najboljši preklinjevalec v naših gorah, neusahljiv vir kletvic in robantenja, zasluži - s humorjem. Opis dogodka z zlomljenim zobom v suhi češplji, ki ga je vrgel v kot šotora, nato pa se je premislil in ga spravil v žep, ker je plačal zanj ''taužent mark'', ali o tem, kdaj bo konec vrvi - takrat ko bo rekel on, ne pa revež na štantu, bralca spravita v smeh, ki se zlepa ne poleže. Opisana sta tako mojstrsko, da se še enkrat vrne in ju ponovno prebere.
Omenil sem že, da Humar piše odkrito, vendar ne žaljivo. Odgrne tančico z dogajanj na odpravah, ki so bile še do nedavnega (Prvi z Everesta Tadeja Goloba je nekakšen mejnik na tem področju), prikazane kot idealne združbe istomislečih individualistov brez kakršnihkoli napak z istim skupnim ciljem, kateremu je podrejeno vse in vsak. Grenka izkušnja z odprave na Anapurno (''če bo gazil naprej, bo hotel še župco...'') ga je privedla do odločitve, da se takih podjetij ne bo več udeleževal.
Da gre v alpnizmu presneto zares, da gredo stvari tudi narobe, spoznamo na Nuptseju, ko z vrha močan sunek vetra odpihne Janeza Jegliča - Johana. Celo smer sta plezala nenavezana. Tako sta bila hitrejša, pa tudi bolj varno je bilo, naj se sliši še tako paradoksalno: namreč, če bi eden padel, bi s seboj potegnil še drugega. Zdaj pa nam ni več do smeha.
Humar ostane na vrhu sedemtisočaka sam, v slabem vremenu, brez vrvi, hrane in tekočine. Koliko moči je potrebno, da človek prenese breme izgube prijatelja, se odloči, da bo sestopil po smeri vzpona in preživel? "80% alpinizma je v glavi, ostalo je fizična pripravljenost,'' trdi Humar.
Vsi dosedanji vzponi pa so bili le priprava za južno steno Daulagirija, kjer je prav gotovo prestavil meje mogočega. Morda bi morali po tem vzponu na novo definirati pojem vrhunski alpinizem. Američani nekatere vzpone radi opišejo z besedo epic. V slovarju žargona revije Rock & Ice piše, da je epic ''Slang term for a climbing adventure that was long, arduous or somehow much more than you bargained for''. Kljub vsem naporom, slabim razmeram v steni (''kjer bi moral biti led, je tekla voda''), izmučenosti in še čemu, je dokazal, da je bil psihično zrel za to dejanje s tem, da se je odpovedal vrhu, do katerega je imel še manj kot dvesto višinskih metrov, in si s tem odprl pot v življenje.
Potrebno je omeniti jezik v dialogih. Uporaba pogovornega jezika prispeva k plastičnosti, bralcu omogoča, da se lažje vživi v različne situacije in ga s tem še bolj pritegne k branju. Slog je energičen, zgoščen, brez leporečja in nepotrebne gostobesednosti. Začinjen je s humorjem in vulgarizmi, ki so sestavni del alpinizma.
Knjigo krasijo številne fotografije različnih avtorjev. Izraz krasijo je treba razumeti dobesedno. Večina fotografij je dobrih, zelo dobrih, nekatere spadajo že v sfere umetniške fotografije. Edina pomanjkljivost je v tem, da nimajo podnaslovov. Ti bi bili zelo dobrodošli. Zasnova knjige spominja na internetni koncept. Posamezne besede so obarvane srebrno, kar spominja na povezave - linke, prebrana poglavja so natisnjena polkrepko, tako da bralec takoj ve, kaj mora še ''osvojiti''. Na zaščitnem ovitku ni veličastne, večbarvne slike lepe gore, ampak je črn, z velikim rdečim Ni, ki poudarja avtorjevo trditev, nemogočih in poti pa sta v beli barvi. Resen, mračen izgled, ki napoveduje resno, težavno bivanje v velikih stenah.Tomaž Humar je v svoji alpinistični karieri prejel precej priznanj, domačih in tujih. Seznam si lahko preberete na koncu knjige. Vendar pa moram k temu dodati nekaj, česar v knjigi ni. Ko je preplezal Reticent Wall v El Capitanu (15 dni, sam - 'epic ascent'), o tem ameriška revija Climbing ni napisala niti stavka. Zakaj ne, nimam pojma. ''Napako'' pa je popravila, ko je v 192. številki - marec 2000 (pdf dokument v angleščini, velikost 274 kB) proglasila Tomaža Humarja za The World's Best All-Round Climber.
O veličini Humarjevega dejanja priča tudi obisk ''himalajskega papeža'' Reinholda Messnerja v Sloveniji, ko je prišel izreči priznanje ob Humarjevemu prihodu na Brnik po vrnitvi z Daulagirija. Ne nazadnje, Messner, ki je njega dni tudi prestavljal mejnike v alpinizmu in Humarjev soplezalec na Anapurni Carlos Carsolio (oba sta stala na vseh 14 osemtisočakih), sta napisala uvodne strani v naši knjigi.
Če je zgodba o Šraufu, smereh in vrhovih do Nuptseja nekakšna teza, Daulagiri antiteza, potem je knjiga, ki je pred nami, Humarjeva sinteza.
Na koncu zaželimo Tomažu Humarju, da bi končno prišel v roke takim zdravnikom, ki bodo uspešno operirali njegovo zdrobljeno peto, da bo lahko čimprej okreval, kajti ''po Daulagiriju so še drugi Daulagiriji''.
