Iz knjige Ni nemogočih poti
Nekateri so si domišljali, da sem o Nuptseju sanjal le kratek čas. Toda v meni je rasel dolgo. V Janezu Jegliču od leta 1990 dalje. Potem sem poslušal pametne razlage, da bi se ga dalo že veliko prej preplezati, če ne bi bil tako prekleto nevaren, in da je že malo boljši zimski vzpon v naših hribih enak, če ne celo večji dosežek kot zahodna stena Nuptseja.
Poskušam prižgati kuhalnik. Ko se mi čez slabo uro še vedno ne posreči, obnemogel zadremam ob goreči sveči.
Okrog treh zjutraj se zbudim v ognju. Ne da bi vedel, kaj se pravzaprav dogaja, nagonsko maham po kuhalniku. Naposled mi ga uspe vreči iz šotora - oziroma iz tistega, kar je od pogorelega šotora ostalo. Še preden zvlečem nase zažgano spalko, zaspim.
Čeprav v dolini že od zgodnjega jutra čakajo na moj klic, pred enajsto ne zmorem dvigniti glave. Do poldneva se nekako zvlečem iz kupa snega in ostankov šotora. Sili me neznosna žeja, ki me opominja, da moram sestopiti še 1500 metrov niže, sicer lahko ugasnem. Do roba ledeniške razpoke, kjer sva imela na višini 6300 metrov z Johanom postavljen bivak dva, mi gre kljub vetru hitro. Toda mostiča, preko katerega sva pred štirimi dnevi prečkala razpoko, ni več. Ne preostane mi drugega, kot da se vržem dobrih pet metrov čez razpoko v snežni stožec pod njo. Časa za ugibanje, kaj bo, če si zlomim gleženj, ni. Tudi volje ni. Čaka me kuloar, v katerega se steka vse, kar se podre v Orient ekspresu. Kaskade navpičnega ledu mi izpijejo še zadnje ostanke moči. Noge v trdem in krušljivem ledu oporo večkrat iščejo v zraku kot pa v sami strmini. Samo še nekaj metrov me loči od snežnega stožca na koncu kuloarja, ko nad seboj zaslišim oglušujoč pok.
Z vso močjo zabijem cepina v led. Porka motorka, a do tle me je pustu, zdej me bo pa v parih sekundah zmlel kot muho na šipi? V nemoči spoznanja, da se bo najverjetneje zgodilo prav to, sklonim glavo. Trenutek pred tem še zadnjič pogledam navzgor. Ledeni bloki se zaletavajo in drobijo ob navpičnih stenah. Ledeni tepež mi dvakrat izpuli noge in poravna nos. Najostrejši kos vrže na že tako razgreto kri v temenu. Pogledam navzgor. Pridrvi še pršni plaz snega in mi ohladi pregreto glavo. "Mater vola, saj sem živ!"
Prepojen z adrenalinom se vržem v snežni stožec, se obrnem na rit in zdrvim proti vznožju, nazaj v življenje. Zaviram s cepinom, da si ne bi zradiral še tisto malo trtice, kolikor je je še ostalo. Stena se z zadnjimi žarki poslavlja od dneva. Odhitim proti skalnemu stebru na robu ledenika. V poltemi pridem do ledeniških razpok, zabijem klin in zavit v bivak vrečo čakam Marjana. Brez luči si ne morem privoščiti prečenja nevarnega ledenika.
-----
Poskušam prižgati kuhalnik. Ko se mi čez slabo uro še vedno ne posreči, obnemogel zadremam ob goreči sveči.
Okrog treh zjutraj se zbudim v ognju. Ne da bi vedel, kaj se pravzaprav dogaja, nagonsko maham po kuhalniku. Naposled mi ga uspe vreči iz šotora - oziroma iz tistega, kar je od pogorelega šotora ostalo. Še preden zvlečem nase zažgano spalko, zaspim.
Čeprav v dolini že od zgodnjega jutra čakajo na moj klic, pred enajsto ne zmorem dvigniti glave. Do poldneva se nekako zvlečem iz kupa snega in ostankov šotora. Sili me neznosna žeja, ki me opominja, da moram sestopiti še 1500 metrov niže, sicer lahko ugasnem. Do roba ledeniške razpoke, kjer sva imela na višini 6300 metrov z Johanom postavljen bivak dva, mi gre kljub vetru hitro. Toda mostiča, preko katerega sva pred štirimi dnevi prečkala razpoko, ni več. Ne preostane mi drugega, kot da se vržem dobrih pet metrov čez razpoko v snežni stožec pod njo. Časa za ugibanje, kaj bo, če si zlomim gleženj, ni. Tudi volje ni. Čaka me kuloar, v katerega se steka vse, kar se podre v Orient ekspresu. Kaskade navpičnega ledu mi izpijejo še zadnje ostanke moči. Noge v trdem in krušljivem ledu oporo večkrat iščejo v zraku kot pa v sami strmini. Samo še nekaj metrov me loči od snežnega stožca na koncu kuloarja, ko nad seboj zaslišim oglušujoč pok.
Z vso močjo zabijem cepina v led. Porka motorka, a do tle me je pustu, zdej me bo pa v parih sekundah zmlel kot muho na šipi? V nemoči spoznanja, da se bo najverjetneje zgodilo prav to, sklonim glavo. Trenutek pred tem še zadnjič pogledam navzgor. Ledeni bloki se zaletavajo in drobijo ob navpičnih stenah. Ledeni tepež mi dvakrat izpuli noge in poravna nos. Najostrejši kos vrže na že tako razgreto kri v temenu. Pogledam navzgor. Pridrvi še pršni plaz snega in mi ohladi pregreto glavo. "Mater vola, saj sem živ!"
Prepojen z adrenalinom se vržem v snežni stožec, se obrnem na rit in zdrvim proti vznožju, nazaj v življenje. Zaviram s cepinom, da si ne bi zradiral še tisto malo trtice, kolikor je je še ostalo. Stena se z zadnjimi žarki poslavlja od dneva. Odhitim proti skalnemu stebru na robu ledenika. V poltemi pridem do ledeniških razpok, zabijem klin in zavit v bivak vrečo čakam Marjana. Brez luči si ne morem privoščiti prečenja nevarnega ledenika.
