Iz knjige Ni nemogočih poti
Zima se je počasi prevesila v pomlad, jaz pa še vedno nisem vedel, kaj mi bo prinesla jesen. Nazadnje se je Daula le oglasil. Bilo je nekje konec aprila. Najprej sploh nisem mogel verjeti, toda klic je postajal iz dneva v dan močnejši. Spet se je pojavil znani občutek, ko predremlješ cele noči, ker ne moreš zares spati. To je bil najstrašnejši in hkrati najsrečnejši trenutek moje alpinistične zgodbe, na katerega sem čakal zadnjih pet let. Daula je končno poklical in vedel sem, da moram odpravo izpeljati še isto jesen.
V odpravi na Daulaghiri sirdar Čindi, ki sem ga vajen že od prej, ne more z nami, zato mi Dipak priskrbi drugega. Novincu se še sanja ne, kje na karti je sever, kje leži soteska Kali Gandakija in kje Pokara.
Glede na to, da naj bi bil tudi naš kuhar, ga povprašam še o stvareh, ki jih poznam že iz mladosti. "Kaj misliš, kolk krompirja bomo rabili za dva meseca," me zanima. "Sir, I think pipty," mi odgovori.
"Kaj, a si prepričan," se čudim. "Sej nas bo petnajst v bazi!" "O.K., Sir, I think hundred kilos!" Pogledam ga izpod čela, on pa mi speat odgovori, kot bi glihala za ceno, ne pa govorila o količinah.
Preračunati jih moramo natančno, saj smo zaradi helikopterskega prevoza omejeni pri teži. "Sorry, Sir, I think hundred pipty kilos!" "O, Kristus, kako se mi kolca po Čindiju!" On medtem s svojim "sorry, sir" prileze že do dvesto kilogramov krompirja. Podobno je potem tudi pri moki, rižu, sladkorju ...
Dokončno mi prekipi, ko začne s temi norimi kilogrami preračunavati še začimbe, kot sta poper in čili. Zajaham bicikel in oddivjam k Dipaku: "Jutri hočem sirdarja, ki bo kaj vedel o kartah, Daulagiriju in hrani!" "Ja, saj se nam je zdelo, da ne bo čisto pravi," mi odgovorijo.
"Madona, fantje, ne me živčnega delat! Jaz nisem zavod za zaposlovanje, jaz od tam prihajam! "
2. november. Deveti dan pozno dopoldne po strašnem bivaku nadaljujem vzpon, popolnoma dehidriran. Ob enih pridem na rob stene. Nahrbtnik vržem dol in začnem računati, kako naprej. Vreme je iz minute v minuto slabše, jaz pa sem tik pod vrhom. Vzamem denar, podobico, sliko družine, fotografijo sestopa, radijsko postajo, fotoaparat, nekaj energetskih ploščic, ledni vijak in gurtno. Gorazd mi medtem bere sporočila iz domovine. Vsi mi želijo dobro - eni že nazdravljajo, drugi držijo pesti, tretji molijo, četrti so povsem na koncu z živci. Milijon sedemsto tisoč klikov v enem samem dnevu. Veliko ljudi diha za moj uspeh in srečno vrnitev, jaz pa stojim na robu med peklom in nebesi. Čez čas govorim še s Sergejo ... Odločiti se moram sam.
Ura se bliža drugi popoldne, ko se oglasi Stipe:
"Mislim, da to, što si ti napravio, još niko nije. Vrijeme je, da misliš na silaz!"
Iz žepa vzamem slike, na eni mi mali Tomaž miga s prstom: "Ati, pridi domov!"
Pogledam proti vrhu. Zavesa snega, ki jo dela močan veter, je vedno večja. Takrat me prešine: Umrl boš! Če greš naprej, boš umrl, in to zagotovo.
Prvič v življenju se zavem, da me čaka konec, če bom trmoglavil proti vrhu. Zanj sem prekratek točno za eno življenje ...
Razumel sem, zato se nisem igral z danostjo. Daula mi je dal steno, vrha pa ne. Bil sem hvaležen za spoznanje. Hotel sem še kdaj pogledati otrokom v oči, želel sem še kdaj nabirati kostanj ...
Preprosto, hotel sem živeti, zato sem sestopil na severno stran.
-----
V odpravi na Daulaghiri sirdar Čindi, ki sem ga vajen že od prej, ne more z nami, zato mi Dipak priskrbi drugega. Novincu se še sanja ne, kje na karti je sever, kje leži soteska Kali Gandakija in kje Pokara.
Glede na to, da naj bi bil tudi naš kuhar, ga povprašam še o stvareh, ki jih poznam že iz mladosti. "Kaj misliš, kolk krompirja bomo rabili za dva meseca," me zanima. "Sir, I think pipty," mi odgovori.
"Kaj, a si prepričan," se čudim. "Sej nas bo petnajst v bazi!" "O.K., Sir, I think hundred kilos!" Pogledam ga izpod čela, on pa mi speat odgovori, kot bi glihala za ceno, ne pa govorila o količinah.
Preračunati jih moramo natančno, saj smo zaradi helikopterskega prevoza omejeni pri teži. "Sorry, Sir, I think hundred pipty kilos!" "O, Kristus, kako se mi kolca po Čindiju!" On medtem s svojim "sorry, sir" prileze že do dvesto kilogramov krompirja. Podobno je potem tudi pri moki, rižu, sladkorju ...
Dokončno mi prekipi, ko začne s temi norimi kilogrami preračunavati še začimbe, kot sta poper in čili. Zajaham bicikel in oddivjam k Dipaku: "Jutri hočem sirdarja, ki bo kaj vedel o kartah, Daulagiriju in hrani!" "Ja, saj se nam je zdelo, da ne bo čisto pravi," mi odgovorijo.
"Madona, fantje, ne me živčnega delat! Jaz nisem zavod za zaposlovanje, jaz od tam prihajam! "
-----
2. november. Deveti dan pozno dopoldne po strašnem bivaku nadaljujem vzpon, popolnoma dehidriran. Ob enih pridem na rob stene. Nahrbtnik vržem dol in začnem računati, kako naprej. Vreme je iz minute v minuto slabše, jaz pa sem tik pod vrhom. Vzamem denar, podobico, sliko družine, fotografijo sestopa, radijsko postajo, fotoaparat, nekaj energetskih ploščic, ledni vijak in gurtno. Gorazd mi medtem bere sporočila iz domovine. Vsi mi želijo dobro - eni že nazdravljajo, drugi držijo pesti, tretji molijo, četrti so povsem na koncu z živci. Milijon sedemsto tisoč klikov v enem samem dnevu. Veliko ljudi diha za moj uspeh in srečno vrnitev, jaz pa stojim na robu med peklom in nebesi. Čez čas govorim še s Sergejo ... Odločiti se moram sam.
Ura se bliža drugi popoldne, ko se oglasi Stipe:
"Mislim, da to, što si ti napravio, još niko nije. Vrijeme je, da misliš na silaz!"
Iz žepa vzamem slike, na eni mi mali Tomaž miga s prstom: "Ati, pridi domov!"
Pogledam proti vrhu. Zavesa snega, ki jo dela močan veter, je vedno večja. Takrat me prešine: Umrl boš! Če greš naprej, boš umrl, in to zagotovo.
Prvič v življenju se zavem, da me čaka konec, če bom trmoglavil proti vrhu. Zanj sem prekratek točno za eno življenje ...
Razumel sem, zato se nisem igral z danostjo. Daula mi je dal steno, vrha pa ne. Bil sem hvaležen za spoznanje. Hotel sem še kdaj pogledati otrokom v oči, želel sem še kdaj nabirati kostanj ...
Preprosto, hotel sem živeti, zato sem sestopil na severno stran.
