Iz knjige Ni nemogočih poti
Člani odprave so v Katmandu prispeli 4. oktobra. Po opravljenih formalnostih so s helikopterjem odleteli do planine Tseram, od koder so prtljago z jaki in s pomočjo tridesetih nosačev znosili pod pobočja Jannuja. Vreme, ki je bilo na začetku slabo, se je medtem popravilo in ugotovili so, da bodo morali tabor prestaviti za približno kilometer više. Ko je bilo to opravljeno, so se začeli pripravljati na aklimatizacijo. Stanje na gori je bilo glede na pretekla leta vidno slabše, zato sta se Stipe in Tomaž takoj po puji (molilnemu obredu) odpravila raziskovat pot za vstop v steno in za sestop. Zaradi slabega vremena – močno sneženje ju je za cel dan prikovalo v tabor – sta si goro nekaj dni le ogledovala in plezala le toliko, da sta ohranila kondicijo. 16. oktobra sta Tomaž in Stipe odšla iz baze in začela z aklimatizacijo. V tabor sta se vrnila 20. oktobra, aklimatizirana in oborožena z informacijami o možnostih vzpona in sestopa. Skladno z načrti je Tomaž z vzponom, ki naj bi trajal pet do sedem dni, pričel 25. oktobra. Iz baznega tabora so Tomaža s kamero in fotografskim objektivom spremljali ostali člani odprave.
Na začetku je kljub mrazu in vetru vse potekalo gladko. Mislili so že, da mu bo v dveh dneh uspelo doseči vrh, a mu »speča gora« ni bila naklonjena. Zaradi težav z orientacijo v steni so Tomaža iz baze usmerjali, da je našel kuloar, po katerem naj bi splezal do rame Jannuja. Naslednji dan je Tomaž iz bivaka 3 odšel v lepem vremenu, vendar pa snežne razmere niso bile najboljše. Pogosto se mu je vdiralo do kolen, naklon je bil večji od 75°. Na nekaterih mestih je moral plezati po navpičnih, votlih ledenih ploščah. Plezal je po cvetači podobnem grebenu, ki se je na vrhu končal v skoraj neprehodnem labirintu velikih ledenih gob, ki so visele nad praznino. Na koncu je moral sneti nahrbtnik in izkopati navpičen predor, da je prišel do kolikor toliko primernega mesta za bivakiranje.
Na začetku je kljub mrazu in vetru vse potekalo gladko. Mislili so že, da mu bo v dveh dneh uspelo doseči vrh, a mu »speča gora« ni bila naklonjena. Zaradi težav z orientacijo v steni so Tomaža iz baze usmerjali, da je našel kuloar, po katerem naj bi splezal do rame Jannuja. Naslednji dan je Tomaž iz bivaka 3 odšel v lepem vremenu, vendar pa snežne razmere niso bile najboljše. Pogosto se mu je vdiralo do kolen, naklon je bil večji od 75°. Na nekaterih mestih je moral plezati po navpičnih, votlih ledenih ploščah. Plezal je po cvetači podobnem grebenu, ki se je na vrhu končal v skoraj neprehodnem labirintu velikih ledenih gob, ki so visele nad praznino. Na koncu je moral sneti nahrbtnik in izkopati navpičen predor, da je prišel do kolikor toliko primernega mesta za bivakiranje.
