Iz knjige Ni nemogočih poti
Iz Ljubljane sta odšla 26. novembra 2003. V Puente del Inca, izhodiščni točki za vstop v južno steno Aconcague, sta najela mule. Brez vodiča sta nadaljevala pot do Plaze Francia na višini 4200 m, kjer sta postavila bazni tabor. V štirinajstih dneh vetrovnega in nevihtnega vremena sta, da bi se aklimatizirala, preplezala Poljski ledenik na Aconcagui in štiri dni preživela na bližnji gori Mirador na višini 5600 m. 16. decembra se je vreme zjasnilo. Tomaž in Aleš sta se premaknila do tabora ABC na višini 4400 m, od koder sta se naslednji dan spustila do vznožja ledenika na višini 4250 m. V steno sta vstopila 17. decembra popoldne. V vstopnem kuloarju ju je zasulo kamenje, ki je Tomaža zadelo v ramena, vendar ni utrpel hujših poškodb. Vstopnemu slapu je sledil kuloar črnega ledu, nato 200 metrov prečenja desno čez zmrznjeno prst, od koder sta se spustila 50 metrov v globel serakov. Ker ni bilo prave skale, temveč zgolj zaledenela prst in odstopljen led, je bil ta del smeri precej tvegan. Dno globeli sta dosegla s spustom ob vrvi. Preko ledeniških razpok in serakov sta nato splezala do višine 5300 m, kjer sta ob slapu izkopala polico in prvič bivakirala. Naslednji dan sta vzpon nadaljevala po črnem ledu ob Črni piramidi (približno 500 metrov visoki skali v steni) in prišla do kuloarja med seraki in skalo. Ta del je bil zaradi padajočega kamenja, ledu in vode eden najnevarnejših v celotni smeri. Smer se je preko kombinacije ledu in skale nadaljevala do ledeniških razpok na višini 5700 m. V eni od njih sta izkopala polico in drugič bivakirala. 19. decembra sta vzpon nadaljevala čez 150 metrov visok in na nekaj mestih rahlo previsen navpičen slap. Ob poslabšanju vremena sta v snežnem metežu prešla slap in si po treh raztežajih v led izkopala tretji bivak na višini 6100 m. Ponoči sta bila izpostavljena hudemu mrazu, zaradi katerega je dobil Aleš omrzline na nogah in rokah. Zjutraj sta smer nadaljevala v skalno zaporo Malega medveda, kot sta jo poimenovala, ki ji je sledila prečnica nekaj sto metrov v levo. Čez krušljiv skalnat steber sta nato priplezala do nove prečnice, ki sta ji nadela ime Lastovke oziroma Prečnice smrti: čez napihan sneg, ki je pokrival 60°–70° nagnjene ledene plošče, sta prečila 300–400 metrov do dna Lastovke, kar je bil izjemno tvegan podvig, saj sta plezala brez varovanja. Tam sta našla napihan sneg, prilepljen na skalo, ki je ustvarjal približno 15 metrov visok steber brez vsakršne dejanske opore. Povzpela sta se na vrh stebra in si na višini 6300 m na cepinih, zabitih v prhko skalo, uredila četrti bivak. 21. decembra sta se najprej spustila nazaj na dno stebra, od koder sta nadaljevala smer čez tehnično najtežji del stene, drugi del Lastovke. Čakalo ju je 100–120 metrov previsne skalne bariere, ki sta jo morala zaradi krušljivosti skale preplezati brez rokavic. Barieri je sledil luknjast, črn led. V mrzlem in vetrovnem dnevu ju je do vrha stene čakalo še približno 200 metrov kombiniranega sveta (skala, led). Tik pod vrhom stene sta zaključila smer in jo priključila na Sončno linijo, ki jo je leta 1988 začrtal Slavko Svetičič. Na višini 6750 m sta petič bivakirala. 22. decembra sta okoli 12.30 odšla proti južnemu vrhu na višini 6930 m, kjer se zaključi Slovenska smer iz leta 1982. Dosegla sta ga ob 15.00. Dve uri kasneje sta stala na glavnem vrhu.
