Iz knjige Ni nemogočih poti
Tomaž naj bi v prvenstveno smer južne stene Nange Parbata, najzahodnejšega himalajskega osemtisočaka, vstopil junija 2003. Za dosego cilja je bila bistvena hitrost: vzpon naj bi opravil v štirih dneh in štirih nočeh. Po štirih neuspelih poskusih aklimatizacije v Messnerjevi smeri, za katere so bile krive predvsem hude zdravstvene težave in izjemno neugodne vremenske razmere, je svoj načrt opustil in se z enajstčlansko ekipo vrnil domov, ne da bi sploh vstopil v načrtovano smer.
V nasprotju z Nepalom, kjer sta glavni plezalni obdobji pomlad in jesen, je v zahodnem, pakistanskem delu Himalaje čas za alpinistične vzpone ravno poletje. Tomaž pa je imel že od vsega začetka hudo smolo z vremenom. Temperature v zahodnem Pakistanu so bile za mesec julij nenavadno visoke, zaradi česar sta se sneg in led na gori ves čas topila. S pobočij se je valilo nenavadno veliko plazov, sneg v Messnerjevi smeri, kjer naj bi Tomaž opravil aklimatizacijski vzpon, pa je bil še nad 6000 metri tako mehak, da se je v njem vdiralo do pasu in čez. Poleg visokih temperatur je bilo na južni strani gore tudi precej več padavin, kot je bilo pričakovano. Dež in sneg sta onemogočala napredovanje v Messnerjevi smeri in nekajkrat tudi poškodovala šotore, ki so jih Tomaž in člani njegove odprave tam že postavili. Poleg vremena so imeli člani odprave tudi hude zdravstvene težave. Želodčnim težavam, ki so se ciklično ponavljale, nekaj časa niso mogli najti vzroka, zaradi česar jih zdravnica odprave, dr. Anda Perdan, ni mogla primerno zdraviti. Pomagal jim je šele pakistanski zdravnik, ki ima več izkušenj z lokalnimi boleznimi; ugotovil je, da imajo člani odprave amebo, ki jo je mogoče vsaj začasno pozdraviti z močnim odmerkom antibiotikov.
Pod Nango Parbatom se je Tomaž prvič srečal z dejstvom, da je narava včasih preprosto premočna. Poskusa ni štel za neuspeh: južno steno Nange Parbata je ohranil v svojih načrtih za prihodnost.
V nasprotju z Nepalom, kjer sta glavni plezalni obdobji pomlad in jesen, je v zahodnem, pakistanskem delu Himalaje čas za alpinistične vzpone ravno poletje. Tomaž pa je imel že od vsega začetka hudo smolo z vremenom. Temperature v zahodnem Pakistanu so bile za mesec julij nenavadno visoke, zaradi česar sta se sneg in led na gori ves čas topila. S pobočij se je valilo nenavadno veliko plazov, sneg v Messnerjevi smeri, kjer naj bi Tomaž opravil aklimatizacijski vzpon, pa je bil še nad 6000 metri tako mehak, da se je v njem vdiralo do pasu in čez. Poleg visokih temperatur je bilo na južni strani gore tudi precej več padavin, kot je bilo pričakovano. Dež in sneg sta onemogočala napredovanje v Messnerjevi smeri in nekajkrat tudi poškodovala šotore, ki so jih Tomaž in člani njegove odprave tam že postavili. Poleg vremena so imeli člani odprave tudi hude zdravstvene težave. Želodčnim težavam, ki so se ciklično ponavljale, nekaj časa niso mogli najti vzroka, zaradi česar jih zdravnica odprave, dr. Anda Perdan, ni mogla primerno zdraviti. Pomagal jim je šele pakistanski zdravnik, ki ima več izkušenj z lokalnimi boleznimi; ugotovil je, da imajo člani odprave amebo, ki jo je mogoče vsaj začasno pozdraviti z močnim odmerkom antibiotikov.
Pod Nango Parbatom se je Tomaž prvič srečal z dejstvom, da je narava včasih preprosto premočna. Poskusa ni štel za neuspeh: južno steno Nange Parbata je ohranil v svojih načrtih za prihodnost.
