Iz knjige Ni nemogočih poti
"You will fly in first pitch! Take a plane and go home, man!"
To so bile prve "vzpodbudne" besede, ki sem jih slišal, ko sem med lokalnimi plezalci iskal kakršno koli informacijo o zloglasni smeri Reticent Wall. Očitno so mislili, da nisem čisto pri pravi. Prvič pridem v dolino, pa bi že kar takoj najtežjo posoliral.
Po dveh tednih stenskega življenja me na polici pred "lucky 13" za dobrodošlico pričaka snežni metež, nenavaden za Kalifornijo. Ta dan si vzamem za počitek in temeljito pripravo opreme. Pozdravi me hladno sončno jutro in okrog osmih se lotim raztežaja z najvišjo oceno v El Capu - A5. Zanj velja nepisano pravilo: "If you fall, you'll die - for sure!" Če padeš, se boš zagotovo ubil. To tudi nepoznavalcem vse pove. Vem, da ga lahko preplezam, a me je vseeno strah. Že najmanjša napaka me lahko stane glave.
Votle krušljive luske, ki na moč spominja na domači Rzenik, se lotim kar z bakrenimi glavicami. Vsaj zame so te boljše od tradicionalno prirezanih profilcev. Sledi peštanje najmanjših bakrenih glav s kladivom v nekakšen drobljiv črn kot, potem pa krempljanje do naslednje premikajoče se luske. Nisem več povsem prepričan, kdo drži koga, luska mene ali jaz lusko.
Štirideset metrov niže je polica, na kateri bi me najprej zlomilo, po naslednjih štiridesetih pa še raztrgalo na dobro razčlenjeni rampi. Zamižim in skušam pregnati črne scenarije iz glave, ko naenkrat zaslišim: "Psssss!" Zasmrdim po adrenalinu, miže začnem preklinjati:"Fuck! Fuck! Kva je zdej to, kurba, a do tle si me spustu, zdej me boš pa na koncu fentu!"
To ni pošteno, to ni pošteno, si mislim.
Nenadoma nad seboj kot v sanjah zagledam Stipeta, ki v rokah drži odprto piksno in hladno pripomne: "Vrijeme je za pivo, stari!"
Stipe se nad tisočmetrskim prepadom gunca na dveh štrikih - z namenom, da vse skupaj čim bolje posname na filmski trak.
"Stipe, ne me strašit!"
On pa, kot da je ravnokar prišel s plaže:"Ajde, daj jednu fotku!"
"Stipe, dej mi mir, če zdele užgem, ne boš meu kej več slikat!"
On pa spet: "Pa svidjet će se ti poslije, vidjećeš, Joža!"
To so bile prve "vzpodbudne" besede, ki sem jih slišal, ko sem med lokalnimi plezalci iskal kakršno koli informacijo o zloglasni smeri Reticent Wall. Očitno so mislili, da nisem čisto pri pravi. Prvič pridem v dolino, pa bi že kar takoj najtežjo posoliral.
-----
Po dveh tednih stenskega življenja me na polici pred "lucky 13" za dobrodošlico pričaka snežni metež, nenavaden za Kalifornijo. Ta dan si vzamem za počitek in temeljito pripravo opreme. Pozdravi me hladno sončno jutro in okrog osmih se lotim raztežaja z najvišjo oceno v El Capu - A5. Zanj velja nepisano pravilo: "If you fall, you'll die - for sure!" Če padeš, se boš zagotovo ubil. To tudi nepoznavalcem vse pove. Vem, da ga lahko preplezam, a me je vseeno strah. Že najmanjša napaka me lahko stane glave.
Votle krušljive luske, ki na moč spominja na domači Rzenik, se lotim kar z bakrenimi glavicami. Vsaj zame so te boljše od tradicionalno prirezanih profilcev. Sledi peštanje najmanjših bakrenih glav s kladivom v nekakšen drobljiv črn kot, potem pa krempljanje do naslednje premikajoče se luske. Nisem več povsem prepričan, kdo drži koga, luska mene ali jaz lusko.
Štirideset metrov niže je polica, na kateri bi me najprej zlomilo, po naslednjih štiridesetih pa še raztrgalo na dobro razčlenjeni rampi. Zamižim in skušam pregnati črne scenarije iz glave, ko naenkrat zaslišim: "Psssss!" Zasmrdim po adrenalinu, miže začnem preklinjati:"Fuck! Fuck! Kva je zdej to, kurba, a do tle si me spustu, zdej me boš pa na koncu fentu!"
To ni pošteno, to ni pošteno, si mislim.
Nenadoma nad seboj kot v sanjah zagledam Stipeta, ki v rokah drži odprto piksno in hladno pripomne: "Vrijeme je za pivo, stari!"
Stipe se nad tisočmetrskim prepadom gunca na dveh štrikih - z namenom, da vse skupaj čim bolje posname na filmski trak.
"Stipe, ne me strašit!"
On pa, kot da je ravnokar prišel s plaže:"Ajde, daj jednu fotku!"
"Stipe, dej mi mir, če zdele užgem, ne boš meu kej več slikat!"
On pa spet: "Pa svidjet će se ti poslije, vidjećeš, Joža!"
