Iz knjige Ni nemogočih poti
Začelo se je že leto poprej na Gmajnici, ko mi je Šrauf prvič pokazal, kaj vse je videl na izvidnici v zahodnem Nepalu. Sprva negotov občutek in bližajoča se odprava na Ama Dablam mi niso pustili, da bi si upal pomisliti na tisto, kar naj bi sledilo.
"Posluš, Tomi, to so ta pravi hribi, ne pa Ama Dablam!"
Pogledam ga izpod čela.
"No ja, saj ne rečem," se hitro popravi, "ampak tile hribi, mucek, tile - to je še vse frej!"
"Kva je frej, Šrauf, pokaš!"
S prstom pokaže na Bobaje.
"Kako mislš, frej?"
"Ja, noben še ni bil gor!"
Noben, noben, noben... mi odmeva v ušesih.
Po nekajurnem kopanju v trd led je moj sicer majhen šotor še vedno prevelik za majhno poličko, zato se odločim, da ne bom več izgubljal energije in se raje privežem v polomljen šotor, katerega polovica visi iz stene. Na višini 5500 metrov mi po glavi hodi samo ena misel: ali mi bo jutri uspelo preplezati še preostalih 1300 metrov in se potem vrniti v ta "udobni bivak".
Zjutraj se po hitrem zajtrku še hitreje zaženem v plezanje. V nahrbtniku imam najnujnejše za bivak, pijačo, hrano, fotoaparat in postajo. Na prehodu iz zahoda na severozahod se javim v bazo, od koder me ves čas opazujeta Frenk in Roman. Kmalu mi postane jasno, da mi bo stenska perspektiva delala težave. Težko se bo pregoljufati čez zgornje, najbolj strme pasove skal in ledu.
Z bazo izgubim stik na najbolj kočljivem mestu in se potem zaplezam v sicer nepotrebno navpično granitno zajedo, v kateri me čakajo na tanko nalepljene "ledene palačinke". Na srečo zdržijo. Bolj ko se bližam sedlu med glavnim in srednjim vrhom, v večjih sunkih pometa veter z grebenskim snegom. Tik preden dosežem sedlo, mi kri po premrlih prstih požene izpostavljena prečka v granitni plošči, na kateri je samo sipek sneg. En sam napačen gib bi zadostoval, da bi se v nekaj sekundah znašel dobra dva kilometra niže. Pred vrhom me v sicer sončnem vremenu čaka oster in vetroven snežni greben. Ob enih popoldan dosežem Vrh nekega novega začetka.
Vrh, ki je sicer ostal v senci Ama Dablama in kasnejših odprav, je v meni vzbudil spoznanje, da se zmorem tudi v visokih gorah srečati s samim seboj. In prav po slednjem sem se potem ločil od mnogih. Ko sem klečal zaradi vse močnejših sunkov vetra, ki so prihajali s severa, se mi niti sanjalo ni, da bo komaj leto dni kasneje ravno ta kralj himalajskih vršacev boter moje najtrše življenjske preizkušnje.
Medtem ko strmim proti bazi, ki leži dobre tri kilometre pod mojimi okornimi nogami, opazujem okoliške vrhove. Daleč na severu se prikaže prebivalcem verjetno najbolj sveti vrh - Kailash, ki je ravno zaradi svoje svetosti plezalcem nedostopen. Preko postaje Romanu povem, da sem preplezano smer poimenoval Zlato srce in da jo posvečam svoji ženi Sergeji.
Zaradi vetra in skrbi, ali mi bo uspelo še isti dan priti do šotora, začnem po 20 minutah sestopati bolj desno po razu med severozahodno in zahodno steno. Razen po kratkem strmem žlebu v skalnem skoku se premikam dokaj hitro. Spet se odklopim. Udarec cepina z desno roko, zamižim, delci ledu mi pršnejo v obraz. Ponovim z levico. Sledi premik nog z ostrimi kovicami derez. Vse skupaj delam zelo hitro, kot bi stene poznal od rojstva. Uživam kot otrok, ki dobi skledo čokolina. Lepo je. Diham zrak poslanstva - tega okusa se ne naveličaš nikoli. Preden dosežem šotor, me zmoti kruljenje v želodcu. Zavem se, da ves dan nisem zaužil niti grižlaja, pijača pa mi je zmrznila že med vzponom. Po zasluženem okrepčilu se utrujen, a srečen spravim k počitku.
-----
"Posluš, Tomi, to so ta pravi hribi, ne pa Ama Dablam!"
Pogledam ga izpod čela.
"No ja, saj ne rečem," se hitro popravi, "ampak tile hribi, mucek, tile - to je še vse frej!"
"Kva je frej, Šrauf, pokaš!"
S prstom pokaže na Bobaje.
"Kako mislš, frej?"
"Ja, noben še ni bil gor!"
Noben, noben, noben... mi odmeva v ušesih.
-----
Po nekajurnem kopanju v trd led je moj sicer majhen šotor še vedno prevelik za majhno poličko, zato se odločim, da ne bom več izgubljal energije in se raje privežem v polomljen šotor, katerega polovica visi iz stene. Na višini 5500 metrov mi po glavi hodi samo ena misel: ali mi bo jutri uspelo preplezati še preostalih 1300 metrov in se potem vrniti v ta "udobni bivak".
Zjutraj se po hitrem zajtrku še hitreje zaženem v plezanje. V nahrbtniku imam najnujnejše za bivak, pijačo, hrano, fotoaparat in postajo. Na prehodu iz zahoda na severozahod se javim v bazo, od koder me ves čas opazujeta Frenk in Roman. Kmalu mi postane jasno, da mi bo stenska perspektiva delala težave. Težko se bo pregoljufati čez zgornje, najbolj strme pasove skal in ledu.
Z bazo izgubim stik na najbolj kočljivem mestu in se potem zaplezam v sicer nepotrebno navpično granitno zajedo, v kateri me čakajo na tanko nalepljene "ledene palačinke". Na srečo zdržijo. Bolj ko se bližam sedlu med glavnim in srednjim vrhom, v večjih sunkih pometa veter z grebenskim snegom. Tik preden dosežem sedlo, mi kri po premrlih prstih požene izpostavljena prečka v granitni plošči, na kateri je samo sipek sneg. En sam napačen gib bi zadostoval, da bi se v nekaj sekundah znašel dobra dva kilometra niže. Pred vrhom me v sicer sončnem vremenu čaka oster in vetroven snežni greben. Ob enih popoldan dosežem Vrh nekega novega začetka.
Vrh, ki je sicer ostal v senci Ama Dablama in kasnejših odprav, je v meni vzbudil spoznanje, da se zmorem tudi v visokih gorah srečati s samim seboj. In prav po slednjem sem se potem ločil od mnogih. Ko sem klečal zaradi vse močnejših sunkov vetra, ki so prihajali s severa, se mi niti sanjalo ni, da bo komaj leto dni kasneje ravno ta kralj himalajskih vršacev boter moje najtrše življenjske preizkušnje.
Medtem ko strmim proti bazi, ki leži dobre tri kilometre pod mojimi okornimi nogami, opazujem okoliške vrhove. Daleč na severu se prikaže prebivalcem verjetno najbolj sveti vrh - Kailash, ki je ravno zaradi svoje svetosti plezalcem nedostopen. Preko postaje Romanu povem, da sem preplezano smer poimenoval Zlato srce in da jo posvečam svoji ženi Sergeji.
Zaradi vetra in skrbi, ali mi bo uspelo še isti dan priti do šotora, začnem po 20 minutah sestopati bolj desno po razu med severozahodno in zahodno steno. Razen po kratkem strmem žlebu v skalnem skoku se premikam dokaj hitro. Spet se odklopim. Udarec cepina z desno roko, zamižim, delci ledu mi pršnejo v obraz. Ponovim z levico. Sledi premik nog z ostrimi kovicami derez. Vse skupaj delam zelo hitro, kot bi stene poznal od rojstva. Uživam kot otrok, ki dobi skledo čokolina. Lepo je. Diham zrak poslanstva - tega okusa se ne naveličaš nikoli. Preden dosežem šotor, me zmoti kruljenje v želodcu. Zavem se, da ves dan nisem zaužil niti grižlaja, pijača pa mi je zmrznila že med vzponom. Po zasluženem okrepčilu se utrujen, a srečen spravim k počitku.
