Domov / Odprave / Ganeš V / Iz knjige Ni nemogočih poti
Iz knjige Ni nemogočih poti
Ob odhodu je Šrauf to odpravo poimenoval "odprava odpisanih." Bil sem premlad, da bi razumel, kaj to pomeni, in prezelen, ko sem pred odhodom v časopisu prebral njegovo izjavo: "No, bomo videli, kaj zmorejo ta stari in kaj mucki." Na koncu nam je priznal, da smo bili tako zajebana odprava, da se z nami še skregati ni dalo.
Sonce je že visoko na obzorju, ko začne Šrauf rohneti: "Prekleta peč beraška, mamicu ti jebem. Ganeš, izdajalc, ubil me boš!"
"Šrauf, dej raj dihej," ga svarim.
Kot bi izbruhnil, vrže nahrbtnik na tla, ker da tako težkega ruzaka pa na stara leta že ne bo nosil. Z glave si potegne volneno kapo in jo vrže ob tla, potem pa mi jo pomoli pod nos: "Na, vohej, a vidiš, da kar po zažgani volni smrdi!"
Kakšnih dvesto metrov više me počaka. Sam že nekaj časa hodi brez palic in nahrbtnika. Iztrga mi palice iz rok in globoko gazi naprej.
"Ej, Šrauf, kva delaš, dej mi nazaj palce!"
"Mucek, slikej, slikej! Nej narod vidi, kako se matramo!"
Pozno popoldne že pošteno načeta, žejna in lačna le priplezava do skalne bariere. Šrauf mi nekaj dopoveduje glede tega, kako naj plezam, vendar me ne pozna dovolj dobro. Če bi me, bi vedel, da se glede tega ne pustim nikomur: "Šrauf, zdej je pa dost! Ti samo zihrej in slikej."
Zadnji raztežaj je dolg petdeset metrov, jaz pa v njem izvajam vse mogoče, in to debeli dve uri. Na koncu le priplezam na snežno polico, a titanovi klini nikakor nočejo v skalo. Šrauf, ki tega ne vidi, pa kar žimari za menoj, kjub temu, da ga držim bolj jaz kot pa majavi štant. Na račun tega jih poslušam nekaj dragocenih minut.
"Kako pa plezate dons, a se mislite vsi pobit?"
"Pa dej nehi, Šrauf, pa ti nared boljšega, če moreš."
Šrauf nekaj časa poskuša, potem pa odneha, ko vidi, da nima smisla. V rokah imam samo še petdeset metrov plezalne vrvi in en titanov profilec. Šrauf spet začne godrnjat, da s tem ne morem prek previsnega ledenega kamina in da morava dol, ker se noči ...
"Tomi, a veš, če ubrišeš zdej, greva oba v poden!"
"Šrauf, bod tih pa sliki in zihrej!"
Šrauf utihne, ko se s tankimi rokavicami na vrhu kamina vlečem čez leden previs. Končno zlezem čez, povsem na koncu z močmi in zrakom. V strmem sedemdesetstopinjskem pobočju se vrv izteče. Kolikor morem globoko zarijem oba cepina in čakam na Šraufa. Spet žimari po vrvi in naju pri tem skoraj potegne v globino. Ko pride do mene, pustiva moj cepin s pripeto vrvjo v snegu in skupaj splezava proti vrhu.
Ko stojiva ob njem, ga drživa z roko, tako je oster. Proti zahodu že skoraj v temi vijoličasto zasije Manaslu. Tam je za vedno zastal korak našega vagabunda Nejca Zaplotnika. Oglasiva se v bazo in jim v pozdrav posvetiva s svetilkama. Na Šraufov štiriinpetdeseti rojstni dan stojiva na vrhu nekega novega začetka. Velik dan je to.
-----
Sonce je že visoko na obzorju, ko začne Šrauf rohneti: "Prekleta peč beraška, mamicu ti jebem. Ganeš, izdajalc, ubil me boš!"
"Šrauf, dej raj dihej," ga svarim.
Kot bi izbruhnil, vrže nahrbtnik na tla, ker da tako težkega ruzaka pa na stara leta že ne bo nosil. Z glave si potegne volneno kapo in jo vrže ob tla, potem pa mi jo pomoli pod nos: "Na, vohej, a vidiš, da kar po zažgani volni smrdi!"
Kakšnih dvesto metrov više me počaka. Sam že nekaj časa hodi brez palic in nahrbtnika. Iztrga mi palice iz rok in globoko gazi naprej.
"Ej, Šrauf, kva delaš, dej mi nazaj palce!"
"Mucek, slikej, slikej! Nej narod vidi, kako se matramo!"
Pozno popoldne že pošteno načeta, žejna in lačna le priplezava do skalne bariere. Šrauf mi nekaj dopoveduje glede tega, kako naj plezam, vendar me ne pozna dovolj dobro. Če bi me, bi vedel, da se glede tega ne pustim nikomur: "Šrauf, zdej je pa dost! Ti samo zihrej in slikej."
Zadnji raztežaj je dolg petdeset metrov, jaz pa v njem izvajam vse mogoče, in to debeli dve uri. Na koncu le priplezam na snežno polico, a titanovi klini nikakor nočejo v skalo. Šrauf, ki tega ne vidi, pa kar žimari za menoj, kjub temu, da ga držim bolj jaz kot pa majavi štant. Na račun tega jih poslušam nekaj dragocenih minut.
"Kako pa plezate dons, a se mislite vsi pobit?"
"Pa dej nehi, Šrauf, pa ti nared boljšega, če moreš."
Šrauf nekaj časa poskuša, potem pa odneha, ko vidi, da nima smisla. V rokah imam samo še petdeset metrov plezalne vrvi in en titanov profilec. Šrauf spet začne godrnjat, da s tem ne morem prek previsnega ledenega kamina in da morava dol, ker se noči ...
"Tomi, a veš, če ubrišeš zdej, greva oba v poden!"
"Šrauf, bod tih pa sliki in zihrej!"
Šrauf utihne, ko se s tankimi rokavicami na vrhu kamina vlečem čez leden previs. Končno zlezem čez, povsem na koncu z močmi in zrakom. V strmem sedemdesetstopinjskem pobočju se vrv izteče. Kolikor morem globoko zarijem oba cepina in čakam na Šraufa. Spet žimari po vrvi in naju pri tem skoraj potegne v globino. Ko pride do mene, pustiva moj cepin s pripeto vrvjo v snegu in skupaj splezava proti vrhu.
Ko stojiva ob njem, ga drživa z roko, tako je oster. Proti zahodu že skoraj v temi vijoličasto zasije Manaslu. Tam je za vedno zastal korak našega vagabunda Nejca Zaplotnika. Oglasiva se v bazo in jim v pozdrav posvetiva s svetilkama. Na Šraufov štiriinpetdeseti rojstni dan stojiva na vrhu nekega novega začetka. Velik dan je to.