Tomaž Humar

Rojen 18. 2. 1969 v Ljubljani, živi v Kamniku, je oče dveh otrok. Zaposlen na Carinski upravi v Ljubljani. Od leta 1987 je član Alpnističnega odseka Kamnik. Za njim je več kot 1500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu.

Statusi

• alpinist (1990)
• alpinistični inštruktor (1993)
• gorski reševalec (1993)

Tomaž Humar velja za človeka, ki ima ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti. Ne pleza zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil že veliko in čeprav ga po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 pozna praktično ves svet. Pleza zato, ker zares zadiha šele na 5000 metrih. V dolini nima obstanka - srce, razum in noge ga že, kar ve zase, vlečejo gor, v stene. Kot pravi, pleza zato, ker je samo v steni zares blizu Njemu.

Ko je Elizabeth Hawley, eni največjih poznavalk Himalaje in njenih obiskovalcev, pred vzponom na Daulagiri predstavil svoj načrt, je rekla: "Nor je, ampak nikakor ne neumen."

Nikoli ni bil človek pravil. Že zelo zgodaj se je odločil, da je njegova zgodba s stenami samo njegova in da njegovih poti ne bo določal nihče razen njega samega. Odpovedal se je klasičnim himalajskim odpravam, kjer je treba poslušati vodjo, in postal sam svoj gospodar. Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri, je preplezal solo, v alpskem stilu.

Za tega pravi, da gre pri njem za povsem enostavno umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora za omahljivce in ne za velike junake. Led in skale so njegovo naravno okolje. S seboj na odprave ne vodi strokovnih ekip, temveč "hordo privatnikov", kot so njegovo daulagirijsko odpravo poimenovali nekateri strokovni krogi. V njej so njegovi najbližji prijatelji in soplezalci, osebna zdravnica, bioenergetičarka - ljudje, ki dihajo z njim in zanj in ki mu ne poskušajo soliti pameti niti takrat, ko se zdi stvar najbolj brezupna.

Po uspešni vrnitvi z Daulagirija, potem, ko je preživel nemogoče, je pri gradnji hiše padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. V naslednjih mesecih, ki jih je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih, je bil nekajkrat na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil. Po vrsti operacij se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je desna malce krajša in je levi gleženj delno nemobilen. Da pa bi spet plezal? Pozabi! Ampak prenehati s plezanjem za Tomaža ni bila realna možnost. Okreval je... in Humar pleza naprej.

Da ga ima rada Himalaja, pravi Tomaž, bogovi tudi, so si bili enotni zdravniki, ko je po padcu v klet nedograjene domače hiše znova shodil. Zlom desne stegnenice in zdrobljena leva peta. Deset operacij. Življenje na nitki. In nato diagnoza: invalidski voziček do smrti. A Gozdni Joža, kot se je sam poimenoval že v trdi mladosti, se je postavil na noge. "Kjer je volja, tam je pot." Posledice ostajajo: spodnji sklep na levi nogi ni krožno gibljiv, desna noga je za dva centimetra in pol krajša, trd sklep na desnem palcu noge! Hodi težje kot pleza ... A misel je ostala - po Daulagiriju, kam naprej?

"To vprašanje se je zadnja leta pojavljalo tako kot v preteklosti ob mejnikih, ko se zdi, da se kolesje razvoja predvsem v razmišljanju za trenutek, če že ne ustavi, vsaj upočasni, za kar bi lahko krivili pomanjkanje prave motivacije, predvsem pa ideje, ki nas pripelje do novih spoznanj in ta do novih zavedanj."

Čakal je povabilo in poklicala ga je Gola gora, kot imenujejo Nanga Parbat.