|
Nekateri
so si domišljali, da sem o Nuptseju
sanjal le kratek čas. Toda v meni
je rasel dolgo. V Janezu Jegliču
od leta 1990 dalje. Potem sem poslušal
pametne razlage, da bi se ga dalo
že veliko prej preplezati, če ne
bi bil tako prekleto nevaren, in
da je že malo boljši zimski vzpon
v naših hribih enak, če ne celo večji
dosežek kot zahodna stena Nuptseja.
Poskušam prižgati kuhalnik. Ko se
mi čez slabo uro še vedno ne posreči,
obnemogel zadremam ob goreči sveči.
Okrog treh zjutraj se zbudim v ognju.
Ne da bi vedel, kaj se pravzaprav
dogaja, nagonsko maham po kuhalniku.
Naposled mi ga uspe vreči iz šotora
- oziroma iz tistega, kar je od pogorelega
šotora ostalo. Še preden zvlečem
nase zažgano spalko, zaspim.
Čeprav v dolini že od zgodnjega jutra
čakajo na moj klic, pred enajsto
ne zmorem dvigniti glave. Do poldneva
se nekako zvlečem iz kupa snega in
ostankov šotora. Sili me neznosna
žeja, ki me opominja, da moram sestopiti
še 1500 metrov niže, sicer lahko
ugasnem. Do roba ledeniške razpoke,
kjer sva imela na višini 6300 metrov
z Johanom postavljen bivak dva, mi
gre kljub vetru hitro. Toda mostiča,
preko katerega sva pred štirimi dnevi
prečkala razpoko, ni več. Ne preostane
mi drugega, kot da se vržem dobrih
pet metrov čez razpoko v snežni stožec
pod njo. Časa za ugibanje, kaj bo,
če si zlomim gleženj, ni. Tudi volje
ni. Čaka me kuloar, v katerega se
steka vse, kar se podre v Orient
ekspresu. Kaskade navpičnega ledu
mi izpijejo še zadnje ostanke moči.
Noge v trdem in krušljivem ledu oporo
večkrat iščejo v zraku kot pa v sami
strmini. Samo še nekaj metrov me
loči od snežnega stožca na koncu
kuloarja, ko nad seboj zaslišim oglušujoč
pok.
Z
vso močjo zabijem cepina v led. Porka
motorka, a do tle me je pustu,
zdej me bo pa v parih sekundah zmlel
kot muho na šipi? V nemoči spoznanja,
da se bo najverjetneje zgodilo prav
to, sklonim glavo. Trenutek pred
tem še zadnjič pogledam navzgor.
Ledeni bloki se zaletavajo in drobijo
ob navpičnih stenah. Ledeni tepež
mi dvakrat izpuli noge in poravna
nos. Najostrejši kos vrže na že tako
razgreto kri v temenu. Pogledam navzgor.
Pridrvi še pršni plaz snega in mi
ohladi pregreto glavo. "Mater
vola, saj sem živ!"
Prepojen
z adrenalinom se vržem v snežni stožec,
se obrnem na
rit in
zdrvim proti vznožju, nazaj v življenje.
Zaviram s cepinom, da si ne bi zradiral
še tisto malo trtice,
kolikor je
je še ostalo. Stena se z zadnjimi
žarki poslavlja od dneva. Odhitim
proti skalnemu stebru na robu
ledenika. V poltemi pridem do
ledeniških
razpok, zabijem klin in zavit
v bivak vrečo
čakam Marjana. Brez luči si ne
morem privoščiti prečenja nevarnega
ledenika.
Povzeto po knjigi Tomaža Humarja, Ni
nemogočih poti, 2001, Mobitel
d.d., Ljubljana |
