odprava | multimedia

člani odprave: Tomaž Humar (vodja), Anda Perdan, Gregor Županc, Tomo Drolec, Lado Ogrin, Nataša Pergar, Matej Mošnik, Boštjan Repinc, Arne Hodalič, Stipe Božić, Joško Bojić.

Tomaž Humar naj bi v prvenstveno smer južne stene Nanga Parbata, najzahodnejšega himalajskega osemtisočaka, vstopil junija 2003. Po štirih neuspelih poskusih aklimatizacije v Messnerjevi smeri, za katere so bile krive predvsem hude zdravstvene težave in izjemno neugodne vremenske razmere, pa je svoj načrt opustil in se z enajstčlansko ekipo vrnil domov, ne da bi sploh vstopil v načrtovano smer.

V nasprotju z Nepalom, kjer sta glavni plezalni obdobji pomlad in jesen, je v zahodnem, pakistanskem delu Himalaje čas za alpinistične vzpone ravno poletje. Humar pa je imel že od vsega začetka hudo smolo z vremenom. Temperature v zahodnem Pakistanu so bile nenavadno visoke za mesec julij, zaradi česar sta se sneg in led v gori ves čas topila. Iz pobočij se je valilo nenavadno veliko plazov, sneg v Messnerjevi smeri, kjer naj bi Humar opravil aklimatizacijski vzpon, pa je bil še nad 6.000 metri tako mehak, da se je vdiral do pasu in čez. Poleg visokih temperatur je bilo na južni strani gore tudi precej več padavin, kot je bilo pričakovano. Dež in sneg sta onemogočala napredovanje v Messnerjevi smeri in nekajkrat tudi poškodovala šotore, ki so jih Humar in člani njegove odprave tam že postavili. Poleg vremena so imeli člani odprave tudi hude zdravstvene težave. Želodčnim težavam, ki so se ciklično ponavljale, nekaj časa niso mogli najti vzroka, zaradi česar jih zdravnica odprave, dr. Anda Perdan, ni mogla primerno zdraviti. Pomagal jim je šele pakistanski zdravnik, ki ima več izkušenj z lokalnimi boleznimi; ugotovil je, da imajo člani odprave amebo, ki se jo da vsaj začano pozdraviti z močnim odmerkom antibiotikov.

Pod Nanga Parbatom se je Humar prvič srečal z dejstvom, da je narava včasih preprosto premočna. Poskusa ni štel za neuspeh: južna stena Nanga Parbata je ostala v njegovih načrtih za prihodnost.