Nanga Parbat, 8125m, julij - avgust 2005

Najbolj zahodni himalajski vrh se, ločen od ostalega gorovja, nahaja v pakistanskem delu pokrajine Kašmir in je s svojimi 8125 metri deveta najvišja gora na svetu. Drži se je ime "The Killer Mountain", saj kosa smrti, sodeč po statistiki, najpogosteje kosi prav na tej gori, od tod tudi to srhljivo ime. V naročju gore je za vedno ostal tudi brat Reinholda Messnerja, ki je bil z goro od leta 1970 dobesedno obseden. Messnerjeva oziroma nemško-italijanska in še dve odpravi, poljsko-mehiška, ki sta jo vzpostavila prijatelja Slovencev Carlos Carsolio in Jerzy Kukuczka ter Schellova smer, so doslej edine tri preplezane smeri v Rupalski steni. Humar pa - ne levo ne desno - izbral je še nepreplezano osrednjo smer, ki je ena največjih težav sodobnega alpinizma. S svojimi 4700 metri višine velja za najvišjo steno na planetu, ob dejstvu, da gre za tehnično izredno zahtevno, logistično in orientacijsko zapleteno ter nenazadnje zelo nevarno steno.
Mogoče jo je preplezati le z bogatimi izkušnjami, izredno psiho-fizično pripravljenostjo, veliko drznosti in predvsem danosti. Lahko jo prepleza eden od tisočih, je izračun Messnerja. Le kdo?

1895		Nango Parbat je prvič poskusil osvojiti A.F. Mummery, legenda alpinizma in "zbiratelj" osemttisočakov, se je Nange resno lotil z Diamirske strani, a ko je prišel do 6400 m je, skupaj s še dvema spremljevalceme, izginil za vedno.
1928		Japonci poizkušajo po jugo-zahodni steni
1932		prva nemška odprava na Nango Parbat
The Killer Mountain
1934		na Nango se napoti nemško-avstrijska odprava. Odprava se je začela zelo nesrečno, saj se je že pri postavitvi baznega tabora zaradi vnetja pljuč umrl eden od njenih članov. Dva od alpinistov, Peter Aschenbrenner und Erwin Schneider, sta pod vrhom čakala na dovoljenje vodje odprave, da naj nadaljujeta proti vrhu, ko se je vreme nenadoma poslabšalo in povzročilo, da so vodje odprave Willo Welzenbach, Willy Merkl, Uli Wieland in 6 šerp na južni strani v Rakihot steni umrli od izčrpanosti.
1937		Tri leta so potrebovali nemški planinci, da so si opomogli po tej katastrofi in se ponovno napotili v Nangino steno. Tudi tokrat gora ni bila prizanesljiva. V noči 15. junija je snežni plaz zasul tabor 4 v katerem so bili vsi člani odprave (7) skupaj z 9 šerpami. Preživel ni nihče.
Premagana
1953		3. julij - Karl-Maria Herligkoffer je organiziral odpravo na Nango Parbat. Kljub mnogim sporom in nesoglasjem znotraj odprve je enemu od članov, Hermannu Buhlu, 3. julija uspel prvi vzpon na 8125m visoki vrh. Ponoči je primoran stoje bivakirati nedaleč stran od vrha, kar mu je povzročilo hude omrzline, a gora je bila premagana.
1962		Herligkoffer se je ponovno odpravil na Nango. Tokrat so trije člani njegove odprave, Siegfried Löw, Toni Kinshofer in Anderl Mannhardt, devet let po Buhlovem uspehu ponovno osvojili vrh. A cena je bila visoka, Löw je pri spustu padel v korito Mulde in se smrtno poškodoval, Kinshoferja in Mannhardta pa so morali zardi hudih omrzlin odpeljati v bolnišnico kjer sta dolgo okrevala.
1970		se Nemci ponovno lotijo Rupalske stene. Ko so se zaradi napačno izstreljene signalne raketi, ki je napovedovala slabo vreme obrnili. Tisto noč sta Günter und Reinhold Messner uspela, kot 3. v zgododvini, priplezati na vrh.
		Zaradi slabega vremena sta bila brata Messner prisiljena sestopiti na Diamitersko stran, kar se je v zgodovino zapisalo kot prvi uspešen prestop osemttisočaka. Günterja Messnerja je odnesel snežni plaz, Reinhold, pa se je po 5 dneh težkega sestopanja končno vrnil v tabor. Takoj za njima sta na vrh priplezala še dva člana iste odprave, Felix Kuen in Peter Scholz, ki sta tako že 4. premagala "goro ubijalko". Kljub uspešni odpravi pa se zdi, da je gora ponovno zmagala, saj so nesoglasja, ki so se pojavljala že v taboru prerasla v hude spore, ki so jih člani odprave razreševali celo na sodišču. Rupalska stena Nange Parbat je s svojimi 4500 metri najvišja stena na svetu. Smer Herligkofferjeve odprave 1970 vodi po njenem levem robu in je ostala neponovljena vse do danes.
1971		je uspešna tudi češko-slovaška odprava. 11. julija sta Michal Orolin in Ivan Fiala dosegla vrh Nanga Parbat.
1976		sledi 6. vzpon na vrh; Hanns Schell, Robert Schauer, Siegfried Gimpel in Hilmar Sturm v samo 4 tednih, s štirimi tabori in dvema bivakoma že 6. dosežejo Nangin vrh. Istega leta so ponovno poskušali tudi Nemci, a so se bili po smrti Avstrijca Arnolda prisiljeni vrniti na 5700 m. Obrniti pa se mora tudi japonska odprava.
1978		pa je za Nango Parbat "slabo" leto. Čehi Andrzej Belica, Juraj in Marian Zatko, 4. julija kot prvi stojijo na severnem vrhu, visokem 7816 m. Mesec kasneje, 9.avgusta, pa je Reinholdu Messnerju uspel sploh prvi solo vzpon osemttisočaka. Preko Diamirske stene se je v treh dneh povzpel na vrh in se 11. avgusta vrnil v tabor. Tudi avstrijski odpravi, ki je bila pod Nango, se je uspelo prebiti na vrh. Najprej 23. avgusta trem članom odprave, Wilhelmu Bauerju, Reinhardu Streifu in vodji Rudolfu Wurzerju, ter pet dni kasneje še naslednjima dvema, Alfredu Imitzerju in Aloisu Indrichu.
1983		se je ob vznožju Nanga Parbat "drenjalo" kar 14 odprav in mnogim od njih je uspelo došeči vrh; Eduard Koblmüller (Avstrija), Norio Nakanishi, Mamoru Taniguchi (Japonska), Enrique de Pablo sowie Jose Luis Zuloaga (Spanija). V 80-ih letih se vsako leto zvrsti kar nekaj uspešnih odprav - veliko jih je uspešno ponovilo Kinshoferjevo smer, ki je postala že standardna "pot" na vrh Nanga Parbe.
1985		julij - eden opaznejših vzponov 80-ih let, je bil vzpon po jugovzhodni strani, ki so ga uspešno opravili Poljaki Jerzy Kukuczka, Zygmunt Andrzej Heinrich, Slawomir Lobodzinski in Mehičan Carlos Carsolio.
1990- 2003		Na vrh gore se v tem času povzpne 132 alpinistov.
2005		15. julij - prvič po 35 letih je Korejska odprava ponovila vzpon v Messnerjevi smeri.