Nanga Parbat, 8125m, julij - avgust 2005

Dr. Anda Perdan, zdravnica na odpravi Tomaža Humarja, je pripravila kratek zapis o tem, kaj se dogaja v našem telesu na višini ter nekaj o medicinskih problemih, ki ob tem nastopijo in kako jih preprečiti.

potek Tomaževe aklimatizacije NG 2005

Z naraščanjem višine, pada zračni tlak in s tem se zmanjšuje tudi delni tlak kisika v zraku, medtem ko koncentracija kisika ostaja enaka. Zmanjšan delni tlak kisika v zraku na višini je osnovni vzrok, da človek z dihanjem ne dobi dovolj kisika .

Na nadmorski višini 1525 m je koncentracija kisika v zraku 21% in zračni tlak je približno 760 mmHg, delni tlak kisika pa je 160 mmHg.
Primer: na višini 5500 m je zračni tlak 380 mmHg in delni tlak kisika 80 mmHg.

Glede na razpoložljivost kisika z naraščanjem nadmorske višine in reagiranjem telesa na okoliščine, delimo višino na:

• nizko (1525 m),
• zmerno (1525 m - 2440 m),
• visoko (2440 m - 4270 m),
• zelo visoko (4270 m - 5490 m) in
• ekstremno (od 5490 m naprej)

S prihodom na višino se v telesu sproži vrsta sprememb, ki povzročijo stanje fiziološke prilagoditve na višino, ki se imenuje aklimatizacija. Aklimatizacija človeku omogoča dejavnosti na višini.

Iz medicinskega stališča aklimatizacija torej pomeni odsotnost višinske bolezni. Običajno traja aklimatizacija na določeno višino od enega do treh dni. Nekaj mehanizmov aklimatizacije:

• Osnovni mehanizem je povečana ventilacija ( globina in frekvenca dihanja ) in s tem je boljša preskrba telesa/ tkiv s kisikom.
• Povečan pritisk v pljučnih arterijah. S tem se aktivira tudi tisti del pljuč, ki na normalni višini ne deluje.
• Večja tvorba rdečih krvničk / eritrocitov, ki so prenašalci kisika.
• Telo tvori več encimov, ki pospešijo sproščanje kisika iz hemoglobina v tkiva.
• Pospešen srčni utrip in povečan iztis krvi iz srca.

Aklimatizacija omogoča človeku, da za krajši čas deluje in preživi na ekstremni višini. Tu aklimatizacija ni nikoli popolna. Trajno bivanje na tej višini ni možno.

Nekateri posamezniki se bolje in hitreje aklimatizirajo. Verjetno gre pri tem za dedno predispozicijo - danost. So pa ljudje, ki se sploh ne aklimatizirajo. Sedemdeset do osemdeset procentov aklimatizacije na visoki in zelo visoki višini se doseže v sedmih do desetih dneh. Dokončna aklimatizacija (80 do 90 %) pa se doseže v treh tednih do enega meseca.

Aklimatizacija je torej posebnost višine. Traja dokler smo na določeni višini in se verjetno zgublja z enako hitrostjo, kot se razvija.

Če je človek že bil na višini, še zlasti če je bil večkrat, to naše telo prepozna in se lahko hitreje aklimatizira. Kajti vse kar se nam je kadarkoli zgodilo na fizičnem in duševnem nivoju je zapisano v naših celicah. Kljub temu pa je treba biti previden in upoštevati navodila za pravilno aklimatizacijo, ki služijo preprečevanju višinske bolezni.

1. Začnite, če je le mogoče hoditi pod 3000 m in vzpon naj bo postopen. To pomeni, da naj bi se nad 3000 m povzpeli 300 m/ dan in vsakih 1000 m naj bi spali dve noči na isti višini. (Čez dan se povzpnite za 300 do 400 m in spite na isti višini.) Enako velja za plezanje - plezajte višje in spite nižje.
2. Pijte zadosti tekočine. Izločanje zadostne količine čistega urina je dober znak hidracije in tudi aklimatizacije.
3. Ne pretiravajte s fizičnim naporom, ko pridete na določeno višino. Vendar je zmerna aktivnost boljša kot poležavanje.
4. Občasno zavestno globoko dihajte.
5. Če se pojavijo znaki zmerne višinske bolezni počakajte, da minejo - običajno v enem do treh dneh. Če pa se znaki stopnjujejo, SESTOPITE!
6. Izogibajte se nikotina, alkohola, droge in zdravil kot so pomirjevala, uspavala.
7. Hrana naj bo bogata z ogljikovimi hidrati in lahko prebavljiva.

Obstajajo tudi zdravila (Diamoks, Aspirin, Deksametazon), ki naj bi pripomogla k aklimatizaciji. Vendar je varnejša in učinkovitejša aklimatizacija brez zdravil. Tudi sama nisem naklonjena uporabi zdravil za aklimatizacijo. To bi priporočila le izjemoma!

Glavni vzrok, da to takih težav sploh pride, je prehiter vzpon na višino, potem še sama višina in dovzetnost posameznika za višino.

Akutna/ nenadna višinska bolezen (AVB)

To je skupek znakov, ki se pojavijo pri neaklimatiziranem posamezniku. Običajno se pojavi na višini 3000 m in več. Pri nekaterih se lahko pojavi že na zmerni višini. Zznani so tudi primeri, ko je AVB nastopila že na višini 2400 m. To so največkrat ljudje z že neko, prej prisotno boleznijo.

Poznamo več stopenj AVB:

• Blago - kjer so glavni znaki glavobol, slabost in bruhanje ter zmanjšan apetit, poleg tega se lahko pojavijo še vrtoglavica, splošna oslabelost, plitvo dihanje, nespečnost. Znaki običajno sami minejo v dveh do štirih dneh, kot traja aklimatizacija. Po potrebi pa se lahko vzamejo zdravila proti glavobolu (npr.: Aspirin, Ibuprofen), bruhanju (Torekan).
• Zmerno - znaki so enaki kot pri blagi AVB, le da so močneje izraženi in nastopi še motnja usklajevanja - koordinacije gibov. Normalna aktivnost je zelo ovirana. Glede zdravljenja se poleg že omenjenih zdravil svetujem sestop za 300 do 600 m. Če znaki po treh dneh minejo, lahko ponovno poskusite z vzponom.
• Hudo - vsi že omenjeni znaki so še hujši. Plitvo dihanje se pojavi že v mirovanju. Prizadeti ni sposoben hoditi. Nastopijo motnje mišljenja, v pljučih se nabira tekočina. Nujen je takojšen sestop za 600 do 1200 m.

Če pri zmerni in hudi AVB ne ukrepamo pravočasno, se lahko razvije višinski pljučni edem ali možganski edem, ki pa ogrožata človekovo življenje.

Višinski pljučni edem (VPE):

Glavni znaki so kratko plitvo dihanje v mirovanju, napetost v prsih in kašelj. Lahko nastopi zelo hitro in glavno pri ukrepanju je SESTOP, šele potem zdravila.

Višinski možganski edem:

Glavni znaki so hud glavobol, motnje v usklajevanju gibov, prisluhi, prividi, motnje zavesti. Glavni ukrep je SESTOP.

Višinski periferni edemi:

Pri tem gre za otekline predvsem rok in obraza, ki so posledica zadrževanja natrija in vode v telesu. Svetujem manj slanoa hrano in po potrebi zdravila za odvajanje vode (Diamox, Lasix).

Ni specifičnih vzrokov, kot so spol,starost ali fizična kondicija, ki bi vplivali na pojav višinske bolezni. So ljudje, ki so bolj dovzetni za višinsko bolezen in drugi, ki sploh ne zbolijo.

Moje izkušnje so, da so tudi nekatere Šerpe, ki že dalj časa živijo v Katmanduju, razvili blago do zmerno VB. Iz literature je poznano, da ljudje, ki so sicer živeli na višini in so se preselili v nižje predele, se morajo na višino ponovno aklimatizirati. Se pa aklimatizirajo hitreje, kot tisti, ki stalno živijo v nižjih predelih. Zato še enkrat poudarjam, kako pomembna je za nas, ki živimo nižjih predelih, pravilna aklimatizacija, ko se odpravljamo v predele nad 3000 m.