člani odprave: Tomaž Humar (vodja), Anda Perdan, Nataša Pergar, Stipe Božić
	vzhodna steno vzhodnega vrha - osrednji del
	solo v čistem alpskem stilu
	stena je visoka dobra 2 kilometra, izredno strma, z največjimi težavami na višini prek 7000 metrov
	prav zahtevno plezanje na tej višini je alpinistom, ki so to steno že skušali preplezati, predstavljalo nepremostljivo oviro
	sestop je mogoč le preko stene same, kar prišteva ta vzpon med najbolj ekstremne alpinistične podvige današnjega časa
	vzpon naj bi se zgodil med 25. in 30. oktobrom in trajal pet do sedem dni
	v baznem taboru so Humarja s kamero in fotografskim objektivom spremljaljali ostali člani odprave

Vse se je začelo 4. oktobra, ko so člani odprave na Jannu prispeli v Katmandu. Po opravljenih formalnostih so nadaljevali svojo pot proti Ramceju. Nato so s helikopterjem odleteli v mesto Tseram od koder pa so "prtljago" z jaki in s pomočjo 30 šerp znosili pod pobočje Jannuja. Vreme, ki je bilo na začetku slabo se je medtem popravilo in ugotovili so, da bodo morali tabor prestaviti za kak kilometer višje. Ko je bilo to opravljeno so se začeli pripravljati na aklimatizacijo. Stanje na gori se je glede na pretekla leta vidno poslabšalo, zato sta se Stipe in Tomaž takoj po Puji (molilnemu obredu) odpravila raziskovat pot za vstop v steno in sestop. Zaradi slabega vreme, en dan je snežilo tako močno, da niso mogli nikamor, so si goro nekaj dni le ogledovali in plezali le za vajo ter nabiranje kondicije. 16. oktobra sta Tomaž in Stipe odšla iz baze in začela opravljati aklimatizacijo. Do 20. sta bila že nazaj v taboru aklimatizirana in oborožena z informacijamo o možnostih vzpona in sestopa. 25. oktobra je Tomaž začel z vzponom.

Na začetki je šlo vse gladko, kljub mrazu in vetru, ki sta mu vztrajno nagajala in mislili so že, da mu bo v dveh dneh uspelo doseči vrh, ko mu jo je zagodla tudi "speča gora". Zaradi težav z orientacijo v steni so Tomaža iz baze usmerjali, da je našel koular po katerem naj bi splezal do rame Jannuja. Naslednji dan je Tomaž iz bivaka 3 odšel v lepem vremenu, vendar pa snežne razmere niso najboljše. Pogosto se mu je vdiralo do kolen, naklon je bil večji od 75 stopinj. Na nekaterih mestih je Tomaž moral plezati po navpičnih ledenih ploščah, ki so precej votle. Plezal je po Karfijolnem grebenu, ki se na vrhu konča v skoraj neprehodnem labirintu velikih ledenih gob, le-te pa visijo nad prepadom. Na koncu je moral Tomaž sneti nahrbtnik in skopati navpičen predor, da je prišel do kolikor toliko primernega mesta za bivakiranje

Tomaz je veckrat poskusal preplezati bariero serakov pod samim grebenom vzhodnega Jannuja ampak stena enostavno ni imela sibke točke. Bivakiral je pod steno v upanju da bo naslednjega dne našel prehod, a so bili navpični in previsni ledeni odlomi prenevarni, ker so gobasti in zelo mehki. Tomaž ni hotel tvegati padca ali podhladitve in se je odločil za vrnitev. Sestop je bil prav tako dramatičen, ker je moral v slabem vremenu zadeti najbolj vano smer sestopa. Imel je veliko sreče s plazovi, eden je zgreml po pobočju pet minut za Tomaževim prečkanjem pobočja. Tomaž je utruje, a zdrav, prenočil v bivaku 1 in se nato naslednji dan vrnil v bazni tabor.

povzeto po dnevniku odprave, ki ga je med odpravo pisal Tomažev prijatelj in dolgoletni spremljevalec na odpravah ter fotograf Stipe Božič