|
 |
na
vrh se je povzpel: Tomaž Humar |
 |
člani
odprave: Tomaž Humar (vodja), Joško
Bojić, Stipe Božić, Damjan
Kočar, Matej Mejovšek |
 |
kot
prvi neameričan je solo preplezal
eno najtežjih tehničnih smeri
na svetu Reticent Wall VI., 5.9,
A5 v petnajstih dneh |
 |
850 m |
| |
|
 |
Tomaž se prvič spopade
z granitno steno ameriških "big
wall"-ov. |
 |
Čeprav nima nikakršnih izkušenj
s to kamenino, se takoj loti
največjega zalogaja Yosemitske
doline - Reticent Walla na El
Capitanu. |
 |
Opremo za gladko steno izbira
ali si jo sam izdela glede na
izkušnje iz domačih Alp, v vertikalno
steno pa se odpravi s tremi težkimi
vrečami opreme, ki jih ves čas
vzpona vleče za seboj. |
 |
Kot prvi neameričan po petnajstih
dneh solo prepleza Reticent
Wall, eno najtežjih tehničnih
smeri na svetu. |
 |
Na vrhu El Capitana stoji 26.
oktobra 1998. |
 |
O vzponu na Reticent Wall je
bil posnet tudi istoimenski film,
ki je na mednarodnem festivalu
gorniških filmov v Trentu dobil
nagrado Srebrni Encijan za najboljši
alpinistični film. |
"You will fly in first pitch! Take a plane and go home,
man!"
To so bile prve "vzpodbudne" besede, ki sem jih slišal,
ko sem med lokalnimi plezalci iskal
kakršno koli informacijo o zloglasni smeri Reticent Wall. Očitno so mislili,
da nisem čisto
pri pravi. Prvič pridem v dolino, pa
bi že kar takoj najtežjo posoliral.

Po dveh tednih stenskega življenja me na polici pred "lucky
13" za dobrodošlico pričaka snežni metež, nenavaden za Kalifornijo.
Ta dan si vzamem za počitek in temeljito pripravo opreme. Pozdravi
me hladno sončno jutro in okrog osmih se lotim raztežaja z najvišjo
oceno v El Capu - A5. Zanj velja nepisano pravilo: "If you
fall, you'll die - for sure!" Če padeš, se boš zagotovo ubil.
To tudi nepoznavalcem vse pove. Vem, da ga lahko preplezam, a me
je vseeno strah. Že najmanjša napaka me lahko stane glave.
Votle krušljive luske, ki na moč
spominja na domači Rzenik, se lotim
kar z bakrenimi glavicami. Vsaj zame so te boljše od tradicionalno
prirezanih profilcev. Sledi
peštanje najmanjših bakrenih glav
s kladivom v nekakšen drobljiv črn kot, potem pa krempljanje
do naslednje premikajoče se luske.
Nisem več povsem prepričan, kdo drži
koga, luska mene ali jaz lusko.
Štirideset metrov niže je polica,
na kateri bi me najprej zlomilo,
po naslednjih štiridesetih pa še
raztrgalo na dobro razčlenjeni
rampi. Zamižim in skušam pregnati
črne scenarije iz glave, ko naenkrat zaslišim: "Psssss!" Zasmrdim
po adrenalinu, miže začnem preklinjati:"Fuck! Fuck! Kva je zdej to, kurba,
a do tle si me spustu, zdej me boš
pa na koncu fentu!"
To ni pošteno, to ni pošteno, si
mislim.
Nenadoma nad seboj kot v
sanjah zagledam Stipeta, ki v rokah
drži odprto piksno in hladno pripomne: "Vrijeme je za pivo, stari!"
Stipe se nad tisočmetrskim prepadom
gunca na dveh štrikih - z namenom,
da vse skupaj čim bolje posname na
filmski trak.
"Stipe, ne me strašit!"
On pa, kot da je ravnokar prišel
s plaže:"Ajde, daj jednu fotku!"
"Stipe, dej mi mir, če zdele užgem, ne
boš meu kej več slikat!"
On pa spet: "Pa svidjet će se ti poslije, vidjećeš,
Joža!"

Povzeto po knjigi Tomaža Humarja, Ni nemogočih poti, 2001,
Mobitel d.d., Ljubljana |