|
Zima se je počasi prevesila v pomlad, jaz pa še vedno nisem vedel,
kaj mi bo prinesla jesen. Nazadnje se je Daula le oglasil. Bilo
je nekje konec aprila. Najprej sploh nisem mogel verjeti, toda klic
je postajal iz dneva v dan močnejši. Spet se je pojavil znani občutek,
ko predremlješ cele noči, ker ne moreš zares spati. To je bil najstrašnejši
in hkrati najsrečnejši trenutek moje alpinistične zgodbe, na katerega
sem čakal zadnjih pet let. Daula je končno poklical in vedel sem,
da moram odpravo izpeljati še isto jesen.
V odpravi na Daulaghiri sirdar Čindi, ki sem ga vajen že od prej,
ne more z nami, zato mi Dipak priskrbi
drugega. Novincu se še sanja ne, kje na karti je sever, kje leži
soteska Kali Gandakija in kje
Pokara.
Glede na to, da naj bi bil tudi
naš kuhar, ga povprašam še o stvareh, ki jih poznam že iz mladosti. "Kaj misliš, kolk
krompirja bomo rabili za dva meseca," me zanima. "Sir,
I think pipty," mi odgovori.
"Kaj, a si prepričan," se
čudim. "Sej nas bo petnajst v bazi!" "O.K., Sir,
I think hundred kilos!" Pogledam ga izpod čela, on pa mi
speat odgovori, kot bi glihala za ceno,
ne pa govorila o količinah.
Preračunati
jih moramo natančno, saj smo zaradi
helikopterskega prevoza omejeni pri teži. "Sorry, Sir, I think
hundred pipty kilos!" "O,
Kristus, kako se mi kolca po Čindiju!" On medtem s svojim "sorry,
sir" prileze že do dvesto kilogramov krompirja. Podobno
je potem tudi pri moki, rižu, sladkorju
...
Dokončno mi prekipi, ko
začne s temi norimi kilogrami preračunavati
še začimbe, kot sta poper in čili. Zajaham bicikel in oddivjam k
Dipaku: "Jutri
hočem sirdarja, ki bo kaj vedel o kartah, Daulagiriju in hrani!" "Ja,
saj se nam je zdelo, da ne bo čisto pravi," mi odgovorijo.
"Madona,
fantje, ne me živčnega delat! Jaz nisem zavod za zaposlovanje, jaz
od tam prihajam! "
2. november. Deveti dan pozno dopoldne
po strašnem bivaku nadaljujem vzpon,
popolnoma dehidriran. Ob enih pridem
na rob stene. Nahrbtnik vržem dol
in začnem računati, kako naprej.
Vreme je iz minute v minuto slabše, jaz pa sem tik pod vrhom.
Vzamem denar, podobico, sliko družine,
fotografijo sestopa,
radijsko
postajo, fotoaparat, nekaj energetskih
ploščic, ledni vijak in gurtno.
Gorazd mi medtem bere sporočila iz domovine.
Vsi mi želijo dobro - eni že nazdravljajo,
drugi držijo pesti, tretji molijo, četrti so povsem
na koncu z živci. Milijon sedemsto
tisoč klikov v enem samem dnevu.
Veliko ljudi diha za moj uspeh in srečno vrnitev, jaz
pa stojim na robu med peklom in
nebesi. Čez čas govorim še s Sergejo
... Odločiti se moram sam.
Ura se bliža drugi popoldne, ko
se oglasi Stipe:
"Mislim, da to, što si ti napravio, još
niko nije. Vrijeme je, da misliš
na silaz!"
Iz žepa vzamem slike, na eni mi
mali Tomaž miga s prstom: "Ati, pridi domov!"
Pogledam proti vrhu. Zavesa snega,
ki jo dela močan veter, je
vedno večja. Takrat me prešine: Umrl
boš! Če greš naprej, boš umrl,
in to zagotovo.
Prvič v življenju se zavem,
da me čaka konec, če bom
trmoglavil proti vrhu. Zanj sem prekratek točno
za eno življenje ...
Razumel sem, zato se nisem
igral z danostjo. Daula
mi je dal steno, vrha pa ne. Bil sem hvaležen
za spoznanje. Hotel sem
še kdaj pogledati otrokom v oči, želel sem še kdaj nabirati
kostanj ...
Preprosto,
hotel sem živeti, zato sem sestopil
na severno stran.
Povzeto po knjigi Tomaža Humarja, Ni nemogočih poti, 2001,
Mobitel d.d., Ljubljan |
