 |
na
vrh se je povzpel: Tomaž Humar |
 |
člani
odprave: Roman Robas (vodja),
Dušan Debelak, Tomaž Humar,
Matic Jošt, Janko Meglič,
Peter Mežnar, Marko Prezelj,
dr. Franc Srakar, Andrej Štremfelj,
Tomaž Žerovnik |
 |
severozahodna
stena; v alpskem stilu prepleza
na deviški vrh smer Golden
Heart; v 85° (50-70°); sestopi
po novi Spominski smeri Vanje
Furlana V+ 90°, (50-70°) |
 |
2500 m |
 |
za aklimatizacijo se povzpne
na Api Lech, 5700 m |
| |
|
 |
Do Tomaževega vzpona Bobaje,
6.808 metrov visok himalajski
vrh, še ni bil osvojen. |
 |
Za aklimatizacijo se je
Tomaž povzpel na Api Lech
(5700m), potem pa se 1. novembra
1996 odpravil v 2500 metrov
visoko Bobajevo steno. |
 |
Po solo vzponu je vrh dosegel
naslednjega dne zgodaj popoldan,
preplezano smer pa poimenoval Zlato
srce in jo posvetil svoji
ženi Sergeji. |
 |
Sestopil je po novi smeri,
ki jo je posvetil svojemu
soplezalcu iz Ama Dablama
Vanji Furlanu. |
Začelo se je že leto poprej na Gmajnici,
ko mi je Šrauf prvič pokazal, kaj vse
je videl na izvidnici v zahodnem Nepalu.
Sprva negotov občutek in bližajoča
se odprava na Ama Dablam mi niso pustili,
da bi si upal pomisliti na tisto, kar
naj bi sledilo.
"Posluš, Tomi, to so ta pravi
hribi, ne pa Ama Dablam!"
Pogledam ga izpod čela.
"No ja, saj ne rečem," se hitro popravi,
"ampak tile hribi, mucek, tile
- to je še vse frej!"
"Kva je frej, Šrauf, pokaš!"
S prstom pokaže na Bobaje.
"Kako mislš, frej?"
"Ja, noben še ni bil gor!"
Noben, noben, noben... mi odmeva v
ušesih.

Po nekajurnem kopanju
v trd led je moj sicer majhen šotor
še vedno prevelik za majhno poličko,
zato se odločim, da ne bom več izgubljal
energije in se raje privežem v polomljen
šotor, katerega polovica visi iz stene.
Na višini 5500 metrov mi po glavi hodi
samo ena misel: ali mi bo jutri uspelo
preplezati še preostalih 1300 metrov
in se potem vrniti v ta "udobni
bivak".
Zjutraj se po hitrem zajtrku še hitreje
zaženem v plezanje. V nahrbtniku
imam najnujnejše za bivak, pijačo,
hrano,
fotoaparat in postajo. Na prehodu
iz zahoda na severozahod se javim
v bazo,
od koder me ves čas opazujeta Frenk
in Roman. Kmalu mi postane jasno,
da mi bo stenska perspektiva delala
težave.
Težko se bo pregoljufati čez zgornje,
najbolj strme pasove skal in ledu.
Z bazo izgubim stik na
najbolj kočljivem mestu in se potem
zaplezam v sicer
nepotrebno navpično granitno zajedo,
v kateri me čakajo na tanko nalepljene "ledene
palačinke". Na srečo zdržijo.
Bolj ko se bližam sedlu med glavnim
in srednjim vrhom, v večjih sunkih
pometa veter z grebenskim snegom. Tik
preden dosežem sedlo, mi kri po premrlih
prstih požene izpostavljena prečka
v granitni plošči, na kateri je samo
sipek sneg. En sam napačen gib bi zadostoval,
da bi se v nekaj sekundah znašel dobra
dva kilometra niže. Pred vrhom me v
sicer sončnem vremenu čaka oster in
vetroven snežni greben. Ob enih popoldan
dosežem Vrh nekega novega začetka. Vrh, ki je sicer ostal v senci Ama
Dablama in kasnejših odprav, je
v meni vzbudil spoznanje, da se
zmorem
tudi
v visokih gorah srečati s samim
seboj. In prav po slednjem sem
se potem
ločil od mnogih. Ko sem klečal
zaradi vse
močnejših sunkov vetra, ki so prihajali
s severa, se mi niti sanjalo ni,
da bo komaj leto dni kasneje ravno
ta
kralj himalajskih vršacev boter
moje najtrše življenjske preizkušnje.
Medtem ko strmim proti bazi, ki
leži dobre tri kilometre pod
mojimi okornimi
nogami, opazujem okoliške vrhove.
Daleč na severu se prikaže prebivalcem
verjetno
najbolj sveti vrh - Kailash,
ki je ravno zaradi svoje svetosti
plezalcem
nedostopen. Preko postaje Romanu
povem, da sem preplezano smer
poimenoval
Zlato
srce in da jo posvečam svoji
ženi Sergeji.
Zaradi vetra in
skrbi,
ali mi bo uspelo
še isti dan priti do šotora,
začnem po 20 minutah sestopati
bolj desno
po razu med severozahodno in
zahodno steno. Razen po kratkem
strmem
žlebu v skalnem skoku se premikam
dokaj
hitro. Spet se odklopim. Udarec
cepina z desno
roko, zamižim, delci ledu mi
pršnejo v obraz. Ponovim z
levico. Sledi
premik nog z ostrimi kovicami
derez. Vse skupaj
delam zelo hitro, kot bi stene
poznal od rojstva. Uživam kot
otrok, ki
dobi skledo čokolina. Lepo
je. Diham zrak
poslanstva - tega okusa se
ne naveličaš nikoli. Preden dosežem
šotor, me
zmoti kruljenje v želodcu.
Zavem
se, da ves
dan nisem zaužil niti grižlaja,
pijača pa mi je zmrznila že
med vzponom.
Po zasluženem okrepčilu se
utrujen, a
srečen spravim k počitku.

Povzeto po knjigi Tomaža Humarja, Ni
nemogočih poti, 2001, Mobitel
d.d., Ljubljana |