|
Anapurna ali "Bogata žetev," kot bi
rekli po naše, je bila zame, predvsem
po zaslugi vodje Toneta Škarje, nepričakovana priložnost, ki
je nisem hotel izpustiti
iz rok. Bila je edina prava klasična
himalajska odprava, ki sem jo imel priložnost izkusiti. Še vedno
sem prepričan, da moraš
na začetku poskusiti vse, tudi zloglasno
napenjanje fiksnih vrvi, postavljanje taborov, šerpe ... Brez
teh izkušenj ne moreš preživeti
v alpskem stilu, ki ne dopušča napak.
Dopovedujem si, da neurje ne more
večno trajati, zato do petih popoldne
v popolni beli slepoti nadaljujem z
globokim gaženjem proti desni. Vem,
da ne bom nikoli več našel tabora štiri,
če se megla do večera ne bo dvignila.
Hrumeči mraz me spremeni v škripajočega
robota, ki je prestopil mejo med življenjem
in smrtjo.
To je bil neverjeten občutek, ki
ga ne znam opisati z besedami. Zavedal
sem se položaja, vedel sem, da bom
preživel, ni me bilo strah. Bil je
z menoj, ker sem Mu verjel do konca.
Če se nevihtni oblaki ne bi še pred
nočjo spustili pod mejo smrti, bi končal
podobno kot Herman Buhl, ki je izginil
na Čogolisi, zato so se. Tega še dandanes
večina noče razumeti. Znamenja so namenjena
izbranim, čudeži vsem ostalim.
Ob petih dosežem dno vršnega kuloarja,
ki je popolnoma zasnežen, tako da ne
morem razločiti njegovih obrisov. Pokličem
v bazo, kjer me že od jutra pričakujejo.
Ko izvejo, da sem tik pod vrhom, vse
najbolj skrbi moje zdravstveno stanje.
Globok sneg, neurje, višina in mraz
so storili svoje; zelo sem utrujen,
a od vrha me ločita še dobri dve uri
hoje. Ko se mi uspe po vseh štirih
preriti na vrh kuloarja, se zaradi
globokega snega držim bolj levo, kjer
je več skal. V hlastanju za zrakom
se zaplezam v ne prestrmo skalno zajedo,
od koder mi potem nekako le uspe priti
tik pod vrh, ki ga tvori snežna opast.
Proti zahodu se poleg osamljenih skal
v obliki črke V rdeče zasveti Daulagiri
v zahajajočem soncu. Okrog sedmih prižgem
postajo in tulim vanjo: "Baza, javi se, to je noro, to
je noro!"
V bazi završi, oglasi se Tone: "Kaj je noro, kje si, kako se počutiš?"
"A veš, kakšen sončni zahod je ...
to je noro!"
Med solzami skušam opisati svoj položaj.
Govorim še z Damjanom, potem pa nadaljujem
do vrha, kjer me zagrneta noč in
tišina ... Slikam okrog sebe. Za nekaj trenutkov
se usedem in se poskušam umiriti.
Ni časa za nič, le za beg nazaj v življenje.
Strahoten mraz pritisne, da me zaboli
v tilniku. V intervalih po dvajset
in več metrov začnem dobesedno teči
nazaj, potem se vržem v sneg in diham,
diham, pa spet na noge ...
Povzeto po knjigi Tomaža Humarja, Ni
nemogočih poti, 2001, Mobitel
d.d., Ljubljana |
