|
Razen tega, da je bila stena še nepreplezana in da so se v njej
poskusile že dve slovenski in ena ameriško-kanadska odprava
- v slednji sta bila Ed Webster in Paul Teare - smo imeli še
kopico nejasnih podatkov, kdo naj bi poskusil in kdo vse obračal
v tej čudoviti strmi steni. Sam se s temi podatki nisem preveč
obremenjeval.
Še preden zavrtam prvi ledni vijak
na varovališču, se serak ponovno zbudi.
"Pazi, Vanja," se zaderem.
Telo mi zasmrdi po adrenalinu, saj
se oba zavedava, da bo zadostoval že
kos ledu in poletela bova proti dnu.
Ne vem, ali je bil iztek posledica
jutranjega trosenja riža okrog čortena
ali kaj drugega. Serak je bil velik,
najina sreča pa še večja.
Zgodaj popoldne postaviva na starem
mestu šotor. Kuhava, počivava, v
mislih pa sva že v raztežajih, ki
naju čakajo
naslednji dan. Zbudiva se ob polnoči.
Ko sva pripravljena za plezanje,
je ura že pol štirih.
Kmalu doseževa najvišjo točko prvega
poskusa. Tu postane teren pretežak,
zato se odločiva, da bova nahrbtnika
vlekla za seboj. Jezik se mi valja
po ustih, ko hlastam za zrakom.
Po dvanajstih urah počasi zmanjka
navpičnega ledu in pred nama je ključna
previsna
skalna zapora. Pospraviva ledno opremo
in pripraviva vse za tehnično plezanje.
Pred nama je slab raztežaj prhkega
snega v rahlo previsni skali.
Za tistih petindvajset metrov obupa
sem potreboval dve uri in pol in
še dandanes mi ni povsem jasno, kako
sem
se takrat pregoljufal čez, saj nisem
mogel zabiti nobenega klina. Meča
so me pekla od bolečin, medtem ko
prstov
na rokah in nogah že nekaj časa nisem
več čutil. Ko sem ob ozki ledeni
polički zabil klin, sem si pošteno
oddahnil.
Ne vem, zakaj, toda podobnih raztežajev
ne bi več rad pogosto ponavljal.
Potegnem oba nahrbtnika. Počasi pride
še Vanč, čakata naju dva previsna
raztežaja. V dolini to ne bi bilo
nič posebnega,
tu zgoraj pa ...
Lepoto zahajajočega sonca naenkrat
prekine Vanjev polet, ko skupaj z
za nahrbtnik velikim kosom skale
leti
mimo mene in pristane pet metrov
pod varovališčem. Razen raztrganega
goreteksa,
natrgane vrvi in zlomljene vponke
na varovališču je vse v redu. Vanja
ob
soju čelne svetilke nadaljuje pozno
v noč in se potem okrog desete ure
zvečer spusti nazaj do mene. Ob koncu
1. maja, praznika dela, po žeji in
lakoti, ki sta naju pestili ves dan,
za nameček še vso noč preždiva, viseča
v vrveh.
Zjutraj naju zbudijo do krvi stolčeni
prsti na rokah, medtem ko jih na
nogah že nekaj ur ne čutiva več.
Vanja požimari
do stojišča in povleče oba nahrbtnika
za sabo. Medtem ko sam podiram varovališče,
se vrv, s katero sva vlekla nahrbtnika,
zatakne nekaj metrov niže. Vanja
me spusti, da bi jo sprostil. Takrat
pa
zgoraj nekaj poči in vreča z vso
ledno opremo - deset lednih vijakov, "abalakov
hooker," "ice hooker," "dead
man" in sveder z vsemi svedrovci
- leti mimo moje glave v globino.
"
Shit," zavpijem
od groze.
"Fuck," se zadere Vanja.
In nadaljujeva, kot da se ni nič
zgodilo.
Povzeto po knjigi Tomaža Humarja, Ni
nemogočih poti, 2001, Mobitel
d.d., Ljubljana |
