na vrh sta se povzpela: Tomaž Humar, Aleš Koželj
	člani odprave: Tomaž Humar (vodja), Aleš Koželj
	južna stena; alpski stil, prvenstvena smer Mobitelova lastovka - Johanova smer
	2500 m
	VI+(A2) (IV - V+)
	90° - 100° (60°- 70°)
	M5 - M6
	alpinista sta bila na odpravi sama; med vzponom ni bilo v baznem taboru nikogar, ki bi lahko z njima vzdrževal kakršno koli zvezo.

Ljubljana, 5. januarja 2004 - Slovenska alpinista Tomaž Humar in Aleš Koželj sta v zadnjih dneh decembra po novi smeri, ki sta jo poimenovala Mobitelova lastovka - Johanova smer, preplezala južno steno Aconcague. Najvišji vrh južnoameriškega gorovja Andi, ki leži na argentinsko-čilski meji, smo Slovenci prvič osvojili leta 1982. Nova smer je posvečena Janezu Jegliču, Humarjevemu soplezalcu, ki se je leta 1997 smrtno ponesrečil na odpravi na Nuptse. Humar je prvič po usodnem vzponu z Jegličem spet plezal v navezi.

Potem ko lansko poletje ni preplezal himalajske gore Nanga Parbat, si je Humar nabiral novih moči v manj zahtevnih hribih in plezališčih, kjer se mu je oktobra in novembra pridružil alpinist Aleš Koželj. Ta je z alpinistom Matejem Mošnikom že dalj časa načrtoval odpravo na Aconcaguo, vendar je Mošnik jeseni zaradi poškodbe kolena odpovedal svojo udeležbo. Po dveh mesecih skupnih treningov sta se tako v Južno Ameriko odpravila Humar in Koželj. Odpravo je znova omogočil zvest sponzor Humarjevih naporov, slovenski nacionalni operater mobilne telefonije Mobitel.

Iz Ljubljane sta odšla 26. novembra 2003. Hrano in dovoljenja sta si priskrbela v kraju Mendoza, kjer sta si tudi izposodila vso potrebno opremo za vzpon. Od tod sta nadaljevala pot v Punta del Inca, izhodiščno točko za vstop v južno steno Aconcague, kjer sta najela mule. Brez vodiča sta nadaljevala pot do Plaza Francia na višini 4200 m, kjer sta postavila bazni tabor. Šledilo je štirinajst dni vetrovnega in nevihtnega vremena. V tem času sta za aklimatizacijo preplezala ledenik na Aconcagui in štiri dneve preživela na bližnji gori Mirador na višini 5600 m.

16. decembra se je vreme zjasnilo. Humar in Koželj sta se premaknila do tabora ABC na višini 4400 m, od koder sta se naslednji dan spustila do vznožja ledenika na višini 4250 m. V steno sta vstopila 17. 12. popoldne. V vstopnem kuloarju ju je zasulo kamenje, ki je Humarja zadelo v ramena, vendar razen modric ni utrpel hujših poškodb. Vstopnemu slapu je sledil kuloar črnega ledu (mešanica ledu, padajočega kamenja in vode), nato 200 m prečenja desno čez zmrznjeno prst, od koder sta se spustila 50 m v globel serakov. Ker ni bilo prave skale, temveč zgolj zaledenela prst in odstopljen led, je bil ta del smeri precej tvegan. Dno globeli sta dosegla s spustom ob vrvi s pomočjo abalakov. Prek ledeniških razpok in serakov sta nato splezala do višine 5300 m, kjer sta ob slapu skopala polico in postavila prvi bivak B1.

18. decembra sta vzpon nadaljevala po črnem ledu ob "črni piramidi" (prbl. 500 m visoka skala v skali) in prišla do kuloarja med seraki in skalo. Ta del je bil zaradi padajočega kamenja, ledu in vode eden najnevarnejših v celotni smeri; v tretjem raztežaju je Humarja zalila voda. Smer se je preko kombinacije ledu in skale nadaljevala do ledeniških razpok na višini 5700 m. V eni od njih sta skopala polico in postavila B2.

19. decembra sta vzpon nadaljevala čez 150 m visok in mestoma rahlo previsen navpičen slap. Prvič v smeri sta enega od nahrbtnikov vlekla za sabo. Ta dan so ju prizadele prve omrzline. Ob poslabšanju vremena sta v snežnem metežu prešla slap in si po treh raztežajih v led skopala bivak B3 na višini 6100 m. Ponoči sta bila izpostavljena hudemu mrazu, zaradi katerega je dobil Koželj omrzline na nogah in rokah.

20. decembra sta smer nadaljevala v skalno zaporo "malega medveda", ki ji je sledila prečnica nekaj sto metrov v levo. Čez krušljiv skalnat steber sta nato priplezala do "lastovke" oz. "prečnice smrti": čez napihan sneg, ki je pokrival 60° - 70° ledene plošče, sta prečila 300 - 400 m do dna lastovke, kar je bil zaradi dejstva, da sta bila v navezi brez varovanja, izjemno tvegan podvig. Tam sta našla napihan sneg, prilepljen na skalo, ki je tvoril prbl. 15 metrov visok steber brez vsakršne dejanske opore. Povzpela sta se na vrh stebra in si na višini 6300 m na cepinih, zabitih v prhko skalo, uredila bivak B4.

21. decembra sta se najprej spustila nazaj na dno stebra, od koder sta nadaljevala smer čez tehnično najtežji del stene, ki je tvoril drugi del "lastovke". Sestavljalo ga je 100 - 120 m previsne skalne bariere, ki sta jo morala zaradi krušljivosti skale preplezati brez rokavic. V tem delu sta na višini 6400 – 6500 m nahrbtnike ponovno vlekla za seboj. Barieri je sledil led, ki pa je bil luknjast in črn. V mrzlem in vetrovnem dnevu ju je do vrha stene čakalo še prbl. 200 m kombiniranega sveta (skala, led). Na vrhu stene sta zaključila smer in jo priključila na Sončno linijo, ki jo je leta 1988 začrtal Slavko Svetičič. Na višini 6750 m sta postavila bivak B5.

22. decembra sta okoli 12.30 odšla proti južnemu vrhu na višini 6930 m, kjer se zaključi Slovenska smer iz leta 1982. Dosegla sta ga ob 15.00. Dve uri kasneje sta stala na glavnem vrhu, kjer sta ostala eno uro. Več let je že minilo, odkar je Humar nazadnje plezal s soplezalcem, zato sta se s Koželjem strinjala, da novopreplezano smer poimenuje tako, da bo spomin tako na njegovega prejšnjega soplezalca kot dolgoletnega sponzorja, hkrati pa še opozarjalo na obliko: Mobitelova lastovka - Johanova smer.Po normalni smeri na severni strani gore sta se spustila v Plaza del Mulas na višini 4300 m, ki sta ga dosegla ob 20.30, po komaj dveh urah in pol.

23. decembra sta se s konji odpravila okoli hriba. Bazo v Plaza Francia sta dosegla ob 18.00. Naslednji dan sta pospravila bazni in tabor ABC. V naslednjih dneh sta se preko Mendoze, Santiaga in Sao Paola vrnila v Evropo. V Ljubljano sta prispela 28. decembra ob 23.30.

(članek s starega spletnega mesta, napisal miha@agencija41.si)