Domov   /   Misli   /   Laž ali resnica

Laž ali resnica - Misli

ni_nemogocih_poti.jpgZlažemo se lahko tudi tako, da namenoma ne povemo vse resnice. Kako pomembna je ta ukrivljena resnica, je kmalu jasno tudi manj podučenemu bralcu. Treba je le znati brati med vrsticami. Ponavadi je tako, da avtor neke informacije kaže s prstom na določene okoliščine, ostale zanemarja ali jih ne omenja, izpušča po pomoti ali pač poskuša narediti vtis, da podaja dejstva, ki jih pozna, ob tem pa da slutiti, da vsega pač ne želi, noče ali ga je samo strah povedati. V rokavu hrani tudi nekaj, česar ne pove - a tega ne objavi, ker v imenu objektivnosti ne želi podajati nepreverjenih dejstev ...

V tem grmu pa ne tiči zajec, pač pa laž - zakaj že? Ker seveda velja pravilo, da nepreverjenih dejstev ne objavljamo, kot tudi, da se sami odločamo, katera bomo in katerih pač ne bomo objavili. Stvar motivacije, bi se reklo. Osebne, ne družbene. Saj vsak avtor vsako stvar najprej doživlja zelo osebno, ker pa je zavezan določenim kodeksom objektivnosti, se je moral vprašati o pomenu pisanja za družbo, o nevtralnosti povedanega, o posredniku, ki naj bi le sprejel določene informacije in jih kasneje glede na svojo, poudarjam - svojo - motivacijo posredoval občestvu ... Od tu naprej se zgodi verižna reakcija, katere del smo mi vsi ... mar ne? Prav tako je, le priznati si je treba, pa bo svet manj hinavski, odnosi bolj iskreni, mi bolj povezani in ne bo nam več treba posegati po nujnem zlu - ekonomiji, mostu vseh mostov, da presežemo svoje in zakupljene vrednote, prepričanja, nebuloze, mline na veter ...

Bergel ne potrebujemo, ker smo jih iznašli kot opravičilo za svoje slabosti. Obstajata dve skrajnosti prikrivanja dejstev: biti hipohonder realnosti ali nevednež pričakovanj velikih.
Zgodilo se je nedavno tega, ko se je pogovor, v katerega je bila vpletena gospa nekoga, ki naj bi vedel, pa tega ne prizna v imenu lojalnosti, končal nekako takole: od dotične se poslavljata dva novinarja pomembnega časnika - divjega zahoda, ko omenjena gospa nenadoma izreče magični stavek: "In kdo vama je povedal za Petra?" Gospoda novinarja zaključita: "Hvala za čaj in piškote." Naslednji dan divji zahod prebudi novica priznanja, da s prestola odstopa mož z imenom Nixson. Naj živi demokracija, ja, naj živi, pa vendar se je treba zavedati, da ni ničesar, kar bi te bolj ohranjalo pri življenju kot lastna celica in tudi ta te prej ali slej pripelje pod ciprese.

Lojalnost ima v današnjem svetu večjo veljavo kot iskrenost. Zakaj že? Lojalnost je osnova ekonomije. Živimo v času brutalnega izkoriščanja človeka po človeku oz. skrajšano - kapitalizmu. Tudi ta nazadnjaški red pozna več plati izražanja ... ena skrajnost je ta, da ima nekdo v klimatizirani pisarni v New Yorku, recimo, priložnost pritisniti magično tipko enter in posledično neka kratkoročna manipulacija na neki borzi pusti posledice, ki jih občutijo milijoni nič hudega slutečih nekje v Aziji. Kar je v kilometrih seveda daleč in kar mnogi enačijo s tem, da je daleč tudi od srca. Po sistemu »učinka metulja« včerajšnje življenjske zgodbe izgorijo v cunamiju premoči, ki ga ne vidiš, težko slutiš, občutenja pa so podobna posledici ... Poguba z vzročnimi posledicami, seveda. Dotični se tega takrat ne zaveda, ker v mikro kozmosu neka tipka enter nima pravega pomena, še manj pa globalnega razumevanja. Predpogoj za stisk tipke pa se skriva v ljudeh, ki jih nekoliko kasneje doseže tako imenovani cunami ... Absolutnega uspeha ni, kot ni absoltne krivde. Svet je en in posledično povezan - se pravi, da je vse del nas vseh, vsak cunami na našem planetu ima vsaj dve smeri gibanja: vrstni red in vsaj na zemlji tudi časovno determinanto. Jutri ne pride nikoli! Torej danes in tukaj kličeta po odgovornosti! Do sebe, seveda, in do sveta, v katerem živimo. Priznati si to je eno, živeti po tem ali s tem pa drugo ... vse je na Nas ... resnica je le tisto, v kar smo pripravljeni verjeti, na Nas pa je, koliko laži prenesemo.

Si, kar je, in je, kar si!




« nazaj