Dedek Mraz - Misli
Nekaj vrstic, ki so mi jih prišepnili Dobri Možje, da jih povem naprej ...
Tomaž
Danes sem šel po treh desetletjih s sinom na tokrat njegovega, našega Dedka Mraza, Miklavža ... kakor komu bolj prav, mar ne!? Ob tem so se mi porajala različna čustva, od nostalgije po starih časih, do vprašanj, kaj nam danes prazniki obdarovanj res pomenijo. Kakšno vlogo in pomen jim pripisujemo? Čemu biti odbarovan, čemu obdarovati?
Vse bolj se mi dozdeva, da smo skrenili s poti - prvinskosti. Od starih navad obdarovanja - Vsebine, Srčnosti, Sočutja, Lepote v sobivanju ... smo hote ali nehote zdrsnili prek roba.
Danes je večina ujeta v celofanasto Obliko narejenosti, ker se že po »defoltu« spodobi darovati, nekaj pač, karkoli že ... Pa ne, ker ti oseba res nekaj pomeni; po sistemu pričakovanj »daš - dobiš« tonemo v močvirnost, ki je daleč, zelo daleč od pristnosti. Na dan pokukajo cvetovi slabe vesti ... in že hitimo po stojnicah, ne da bi res vedeli, kaj pravzaprav želimo kupiti; samo, da je, da bodo obdarovanci videli, da jih nismo pozabili, da jih imamo še vedno radi ... V resnici pa ta darila Oblike kupujemo Sami Sebi, da vsaj za kratek čas zapolnimo lastno praznino, ki golta vse, kar ji pride pred lačne oči Niča, večnega Vakuma ... In potem boli, boli še bolj, ko spoznanje Praznine privre na dan ... privrejo tudi solze bolečine, ki se sušijo dovolj dolgo, da jih okusimo, dokler jih ne pohrusta zob časa.
In spet smo na istih stojnicah, kjer prodajajo »toplino niča«, sami pa se utapljamo v deliriju, le kaj bi še, le kaj ? In če imamo srečo, pride odešilni Januar dovolj zgodaj, tako da katarzičnost časa ne razje povsem naše Duše, ki tega ne potrebuje in še manj želi.
Tu in tam se zalotim ob mislih na Dobre Može nad nami, ki v teh prazničnih dneh pricingaljajo na oblakih, saneh, v vpregi jelenov ali le v naših skritih željah. Le kaj Si mislijo o Nas ? Kako gledajo na Nas? Nas uspejo razumeti? Odgovori plapolajo v vetru, ki je del Nas vseh ... le slišati ga je treba in čez čas nam ga bo dano tudi razumeti.
Pravijo, da Dobri možje živijo le v pravljicah, pa vendar lahko tudi mi sami postanemo del njihovega poslanstva. Namesto bleščečih daril poklonimo drug drugemu del nas samih ... Ne bo nas veliko stalo, ker ta darila nosimo od nekdaj v svojih srcih. Odprimo polkna, da sonce zopet posveti v naša srca, da bomo lahko svetili tudi drugim, ki tega poguma še ne premorejo.
Poklonimo delček našega Časa, sajje to največ, kar imamo. Le mi, nihče drug, razpolagamo z našim časom, zato se ga ne da kupiti, ker je preveč dragocen ... Ne postanimo prostovoljci nečesa, kar nismo! Poklonimo si pristen nasmeh, potem se nasmejmo tudi drugim. Poklonimo pozornost sebi, da se bomo počutili zopet vredne. Poklonimo toplo besedo bližnjim, prijateljem, sosedom, znancem ... in čes čas, verjemite, bomo postali Dedki Mrazi mi sami in nam ne bo treba kot doslej vsako leto čakati na praznične dni pričakovanj.
« nazaj
Tomaž
Dedek Mraz
Danes sem šel po treh desetletjih s sinom na tokrat njegovega, našega Dedka Mraza, Miklavža ... kakor komu bolj prav, mar ne!? Ob tem so se mi porajala različna čustva, od nostalgije po starih časih, do vprašanj, kaj nam danes prazniki obdarovanj res pomenijo. Kakšno vlogo in pomen jim pripisujemo? Čemu biti odbarovan, čemu obdarovati?
Vse bolj se mi dozdeva, da smo skrenili s poti - prvinskosti. Od starih navad obdarovanja - Vsebine, Srčnosti, Sočutja, Lepote v sobivanju ... smo hote ali nehote zdrsnili prek roba.
Danes je večina ujeta v celofanasto Obliko narejenosti, ker se že po »defoltu« spodobi darovati, nekaj pač, karkoli že ... Pa ne, ker ti oseba res nekaj pomeni; po sistemu pričakovanj »daš - dobiš« tonemo v močvirnost, ki je daleč, zelo daleč od pristnosti. Na dan pokukajo cvetovi slabe vesti ... in že hitimo po stojnicah, ne da bi res vedeli, kaj pravzaprav želimo kupiti; samo, da je, da bodo obdarovanci videli, da jih nismo pozabili, da jih imamo še vedno radi ... V resnici pa ta darila Oblike kupujemo Sami Sebi, da vsaj za kratek čas zapolnimo lastno praznino, ki golta vse, kar ji pride pred lačne oči Niča, večnega Vakuma ... In potem boli, boli še bolj, ko spoznanje Praznine privre na dan ... privrejo tudi solze bolečine, ki se sušijo dovolj dolgo, da jih okusimo, dokler jih ne pohrusta zob časa.
In spet smo na istih stojnicah, kjer prodajajo »toplino niča«, sami pa se utapljamo v deliriju, le kaj bi še, le kaj ? In če imamo srečo, pride odešilni Januar dovolj zgodaj, tako da katarzičnost časa ne razje povsem naše Duše, ki tega ne potrebuje in še manj želi.
Tu in tam se zalotim ob mislih na Dobre Može nad nami, ki v teh prazničnih dneh pricingaljajo na oblakih, saneh, v vpregi jelenov ali le v naših skritih željah. Le kaj Si mislijo o Nas ? Kako gledajo na Nas? Nas uspejo razumeti? Odgovori plapolajo v vetru, ki je del Nas vseh ... le slišati ga je treba in čez čas nam ga bo dano tudi razumeti.
Pravijo, da Dobri možje živijo le v pravljicah, pa vendar lahko tudi mi sami postanemo del njihovega poslanstva. Namesto bleščečih daril poklonimo drug drugemu del nas samih ... Ne bo nas veliko stalo, ker ta darila nosimo od nekdaj v svojih srcih. Odprimo polkna, da sonce zopet posveti v naša srca, da bomo lahko svetili tudi drugim, ki tega poguma še ne premorejo.
Poklonimo delček našega Časa, sajje to največ, kar imamo. Le mi, nihče drug, razpolagamo z našim časom, zato se ga ne da kupiti, ker je preveč dragocen ... Ne postanimo prostovoljci nečesa, kar nismo! Poklonimo si pristen nasmeh, potem se nasmejmo tudi drugim. Poklonimo pozornost sebi, da se bomo počutili zopet vredne. Poklonimo toplo besedo bližnjim, prijateljem, sosedom, znancem ... in čes čas, verjemite, bomo postali Dedki Mrazi mi sami in nam ne bo treba kot doslej vsako leto čakati na praznične dni pričakovanj.
« nazaj
